Na enem izmed slovenskih spletnih forumov je ena od uporabnic delila izkušnjo, ki je v hipu vzbudila burno razpravo. Kratek povzetek? Njen sedemnajstletni sin, ki je bil pred tem od zgodnjega najstništva v resni zvezi, se je po razhodu prelevil v precej samosvojega mladeniča, ki očitno uživa v svobodi samskega življenja.
"A je še kakšna mama tu, ki ima doma 17-letnega sina in ji grejo že malo živci? Odkar sta šla s punco narazen, se je očitno odločil živeti kot Casanova," je svojo izpoved začela zaskrbljena mama.
Morda vas zanima tudi:
- "Ste opazile, da 'deci' niso več 'deci'? Moški, kdaj ste izgubili svojo moškost?" (zapis Slovenke)
- "V sobi svoje 14-letnice sem našla 'neprimerne igračke' - kaj naj naredim?" (klic na pomoč mamice)
"V zadnjih desetih dneh se je iz njegove sobe odtihotapila že tretja punca. Pa ne mislit, da bi jaz te punce kdaj zares videla! Niti pod razno. Vse tri sem ujela čisto slučajno, ko sem šla ob šestih zjutraj zalivat vrt, ker je taka vročina, da se drugače ne da. Kar naenkrat ti ena skoči iz vhodnih vrat, kap bi me. Nobena me ni niti pozdravila. Moj sin se drugače skoraj ne pojavlja iz sobe. V kuhinji ga komajda srečamo. Ko ga poskušam kaj vprašat, postane takoj živčen, vse mu gre na živce, mi pa kot da nič ne razumemo. Edino kar sem iz njega izbezala, je to, da naj se ne vtikam, ker 'ni moj problem'."
Mamo zanima, kje njen sin sploh pobira ta dekleta, ven naj namreč ne bi hodil, in kako pridejo v hišo.
"Čez dan jih ni, ponoči pa očitno skačejo notri kot ninja punce. Sem že razmišljala, da dam kamero na hodnik, ampak ne vem, če je to že preveč. A je to normalno? A so to samo hormoni? Kako naj ga sploh še kaj vprašam, če takoj skoči pokonci in mu vse smrdi? Res sem v dvomih, ali naj pustim, da bo že minilo ali mu naj postavim neka pravila glede tega, kdo vse hodi k nam in kdaj? Ker takole, da se mi punce izmikajo kot duhovi, mi res ni v redu."
Postavljanje meja
Forum se je odzval raznoliko – a pretežno enotno: v tej hiši manjkajo jasne meje. Mnogi so opozorili, da ni težava v sinovem ljubezenskem življenju, temveč v popolni odsotnosti družinskih pravil.
"Tvoj dom, tvoja pravila. To, kdo prihaja in spi pri vas, v resnici je tvoja stvar," je zapisala ena izmed komentatork. Svetovala je še, naj mu mati naprti kakšna opravila, na primer jutranje zalivanje, trenutno je namreč očitno njegova edina skrb, da pride kaj pojest.
Več staršev je delilo tudi svoje prakse – od obveznih skupnih obrokov brez telefonov do pravil, da otrok lahko pripelje partnerja šele po nekaj tednih skupnega druženja in šele po tem, ko ga predstavi družini.
"Najprej jo predstavi in spijemo sok, ne pa kar vsako s ceste direktno v sobo," je bil eden od duhovitih, a jasnih odzivov. Vztrajnost, rutine in deljenje vsakodnevnega časa z mladostnikom so se izkazali za ključne.
Nekateri so bili bolj kritični do osnovnih postavk vprašanja – od tega, da je bil sin “v zvezi” že pri dvanajstih letih, do dejstva, da je mama sploh razmišljala o nadzorni kameri. Opozorili so, da je treba z mladostniki vzpostaviti odnos – ne z nadzorom, temveč z zaupanjem in doslednostjo.
A niso vsi opozarjali le na strogo disciplino. Pojavile so se tudi bolj sočutne ideje: da morda sin beži v sobo, ker se počuti nerazumljenega, pa da bi se z mamo lahko zbližala skozi skupno aktivnost – izlet, taborjenje, piknik v naravi.
"V naravi je človek drugačen, bolj prožen, srce bolj odprto. Tam se lahko odvijajo res kvalitetni pogovori in odnosi," je zapisala ena od uporabnic. In dodala: "Biti starš pomeni, da vzgajaš tudi sebe – ne le otroka."
Na forumu pa se je našel tudi nekdo, ki je pogledal na stvar z nekoliko več humorja: "Jaz bi bil kot starš ponosen in bi to pustil. Sam nisem nikoli imel take sreče, da bi kar prihajale k meni, sploh pa ne tri v desetih dneh!"
