"Moj otrok se hoče igrat trgovino, zdravnika, gradit iz kock, … jaz pa po 5 minutah gledam na uro. Ne, da ga ne bi imela rada, imam ga do lune in nazaj, samo v igri se mi zdi, da sem lesena. Sestavim tri stavke, potem pa zmanjka domišljije. Medtem ga gledam in mu zavidam, ker gre v čisto svoj svet. A je to normalno? Se naučiš tega?
Včasih mislim, da bi bile druge mame boljše zanj. Ampak potem me stisne, ko me pogleda in reče 'ti si moja najljubša'. Sama sebe se ne spomnim, da bi se kdaj igrala. Če se prav spomnim je bila moja 'igra', da sem pomagala staršema pri delu v hiši ali zunaj nje. V vrtec nisem hodila in morda se samo nisem naučila biti otrok," je svojo težavo zaupala mamica.
Ne spreglej:
Druge mamice so ji takoj hitele v tolažbo. Preberi, kaj so ji odgovorile:
– "Ne boj se. Te bo naučil."
– "Ne vznemirjaj se. Kot bi brala svojo zgodbo. Otroci so danes že odrasli. Zelo smo povezani in nič ni bilo narobe, da mi igra z njimi ni šla. Pa sem se tedaj tudi jaz obremenjevala. Srečno."
– "Tudi meni manjka domišljije pri igri. In sem bila ful vesela, ko smo enkrat prišli do starosti (5-6 let), ko smo se lahko začeli igrati družbne igre. Pri tem pa nisem lesena in se lahko odlično zabavamo skupaj. /.../"
– "Ne sekiraj se, še zdaleč nisi edina. Tudi meni so bile otroške igre dolgočasne, pač nisem za to. Poskusi najti nekaj, kar vama je obema fino. Jaz sem z mojim otrokom pekla sladice, mu brala knjigice, se pogovarjala. Z očkom sta se pa igrala s kockami in ustvarjala, ker je pač on bolj za to."
– "Ah, ne sekiraj se zaradi tega. Njemu sploh ni pomembno, kako se ti igraš. Verjetno rabi samo malo družbe in mu je že tvoja prisotnost bolj kot ne dovolj. Drugače pa mu kar povej, da si ti odrasla in se več ne znaš igrati kot otrok, da je igra nekaj, kar otroci znajo najbolje na svetu, bolje od vseh odraslih. Bo ponosen, ker obvlada nekaj bolj od tebe.
Tudi jaz imam edinko in skupaj delamo ogromno stvari – kuhamo, pečemo, tam nekje od 3. leta igramo družabne igre, sestavljamo puzzle, včasih kaj pobarvamo, zložimo obleke, pojemo, plešemo, telovadimo, zunaj se lovimo, žogamo, rolamo, gremo v gozd, vrtnarimo, … Igram pa se z njo skoraj nikoli. /.../ Igre s prijatelji se naužije v vrtcu, doma se razne avte, kocke, igre vlog in podobno igra samostojno in res redko prosi, da bi se jaz ali mož prišla z njo igrat, ker sva jo navadila, da je to njeno 'opravilo'.
Mogoče kakšnega zdravnika kdaj, ampak to samo rabi pacienta in moraš povedat, kaj te boli, ostalo vse ona uredi, ti si dobesedno pripomoček. 😀 Dokler se otrok počuti ljubljeno, varno, zaželjeno, ima dovolj bližine, jasne meje in odkrito komunikacijo, naj vas ne skrbi, da ste slaba mama, ker vam nekaj ne gre. Ni vsak za vse, to so tehnikalije, ki otrokom niso pretirano pomembne."
– "Niso vsi za vse, važno je, da si z njim, magari samo sediš na tleh, ga gledaš, komentiraš, vzameš kaj v roke, pohvališ, ni ti treba igrat profesionalne animatorke. Glavno je, da si poleg, potem pa tako samo od sebe vse pride. Tudi midva sva ogromno zlagala lego kock, sem bila samo zraven in nekaj gradila, otrok opazuje, vidi, da si zraven, da se zanj zanimaš, to je dovolj.
In ker mi take igre niso šle toliko od rok, sva ogromno brala oziroma jaz sem njemu ogromno brala na glas, to mi je bilo super. On je to branje požiral z očmi in ušesi, užival neskončno. V glavnem, ne skrbi, važno je, da sta skupaj. Kaj pa recimo gluhoneme mame, gibalno ovirane, one so tudi omejene, pa se vse 'zmenijo' z otrokom na svoj način."
