Avgusta 2000 je socialni delavec Danny Stewart na postaji podzemne železnice v New Yorku zagledal škatlo. Sprva je bilo videti, da v njej leži lutka. A ko se je približal, je opazil gibanje – bil je pravi dojenček, ki ga je nekdo očitno načrtno pustil v škatli na javnem mestu, da bi se ga znebil.
Stewart je nemudoma poklical policijo, otrok pa je bil odpeljan v oskrbo. Zgodba je hitro zaokrožila po svetu, Stewart pa je zaradi dejstva, da mu je bilo dovolj mar, da je dojenčka rešil gotove smrti, postal junak številnih medijskih prispevkov. Tam bi se zgodba lahko končala – a v resnici se je šele takrat začela pisati zgodba njegove družine.
Morda vas zanima tudi:
- "Umrl sem za 10 minut - in to je moja izkušnja ter vse, kar sem doživljal"
- Mesece po hudem prepiru ji je sestra potrkala na vrata – ko je izvedela pravi razlog, se ji je sesul svet
Nepričakovano vprašanje sodnice
Nekaj mesecev pozneje so Stewarta namreč poklicali na zaslišanje, kjer so odločali o tem, ali otrokovim biološkim staršem, ki jih nikoli niso našli, odvzeti starševske pravice, da bi otroka lahko dali v rejništvo. Nesrečnega dojenčka je, vsaj tako je kazalo, čakalo življenje v rejniških domovih in družinah, in morda, če bi se mu nasmehnila sreča, nazadnje posvojitev, a se je vmešala sodnica.
Ko se je uradno zaslišanje končalo, je Stewarta poklicala na stran in ga vprašala, ali bi morda želel posvojiti tega otroka.
Vprašanje ga je ujelo povsem nepripravljenega, a je vendarle zamrmral: "Da."
Tako se je skupaj s svojim partnerjem Peteom Mercuriom vključil v pilotni program, ki jima je omogočil, da postaneta rejniška starša in nato posvojitelja fantka, ki sta ga poimenovala Kevin. "Bilo je vprašanje, ki nama je za vedno spremenilo življenje," se spominja Mercurio.
Na otroka ne bi mogla biti bolj nepripravljena: oba sta bila tedaj brez prihrankov, živela sta v majhnem enosobnem stanovanju, delila prostor s sostanovalcem.
A ko je Kevin vstopil v njuno življenje, sta se nekako prilagodila. Sostanovalec se je odselil, prostor pa je postal dom mlade družine.
Kot istospolni par, ki je posvojil temnopoltega otroka, sta pričakovala predsodke, a so jima ljudje večinoma stali ob strani. "Bala sva se, da bo birokracija zavirala proces. A sodnica, ki je bila vpletena, nama je olajšala delo, saj je res želela, da se to zgodi," pravi Mercurio.
Sinu nista skrivala preteklosti
Kevin je odraščal v ljubečem domu in starša mu nikoli nista skrivala, od kod izhaja. Ko je bil star pet let, mu je Mercurio celo napisal knjižico, ki sta mu jo brala vsak večer. Ko je ugotovil, da govori o njem, jo je ponosno odnesel v šolo in jo predstavil sošolcem.
"Tako je zgodbo o sebi ponotranjil in postala je del njega. Ne kot travma, ampak celo kot nekaj, na kar je ponosen," pravi Mercurio. To je bilo staršema v veliko olajšanje, saj nista želela, da se sprašuje, zakaj so ga biološki starši zapustili.
Kljub temu se je Kevin v najstniških letih začel spraševati o svoji identiteti, o tem, od kod izhaja. Kot temnopolti fant je doživljal tudi diskriminacijo – ljudje se niso želeli usesti poleg njega na avtobusu. "To je bilo srce parajoče, ker ga nisva znala pripraviti na takšne izkušnje," priznava Mercurio. Poleg tega je bilo staršema žal, da njihova družina finančno ni tako dobro stoječa kot družine njegovih sošolcev – spraševala sta se, ali bi mu bilo v življenju bolje, če bi ga posvojil kdo drug.
Kljub temu ga grenke izkušnje niso zaznamovale, odrasel je v prijetnega in uspešnega mladeniča. Leta 2022 je diplomiral na univerzi Swarthmore iz računalništva in matematike, zdaj pa dela kot razvijalec programske opreme v Pittsburghu.
Starša pravita, da podpira njune projekte, kot je kratek animirani film 18 Months, ki temelji na njihovi zgodbi in želi spodbuditi razpravo o posvojitvah. A sam ne mara medijskega izpostavljanja, raje ostaja v zasebnosti.
Ko se danes ozirata nazaj, sta Stewart in Mercurio prepričana, da sta imela izjemno srečo. "Lahko temu rečemo usoda, naključje ali neka višja sila. A vse se je izšlo natanko tako, kot se je moralo," pravi Stewart. "Ob tem me še vedno spreletavajo mravljinci."
Povzeto po: People.com
