Olga Sinelnikova iz mesta Toljati v Rusiji je leta 1996 v nekaj sekundah izgubila svojo hčerko Mašo, ko so jo neznanci ukradli iz otroškega vozička pred trgovino. Po četrt stoletja se je zgodil nepričakovan preobrat – pismo umirajoče ženske je razkrilo, da je Maša živa.
1. oktobra 1996 je Olga za hip vstopila v trgovino in svojo dvomesečno hčerko pustila spečo v vozičku pred vhodom. Ko se je vrnila, vozička ni bilo več. Naslednji dan so ga našli v bližnjem stanovanjskem bloku, toda brez otroka. Po vsem Toljatiju so obesili letake z dekličino fotografijo, policija je iskala sledove, a zaman.
Morda vas zanima tudi:
- "Starši pričakujejo, da jih bomo obiskovali vsak ..." (klic na pomoč Slovenke)
- "Fantu se zdi normalno, da si erotično dopisuje z drugimi - sem jaz čudna?" (klic na pomoč Slovenke)
V neki bolnišnici naj bi medicinska sestra sicer sprejela dojenčico s povišano temperaturo, zavito le v brisačo. Prepoznala jo je kot Mašo, a ugrabiteljev nikoli niso našli. Primer je obstal v slepi ulici.
Ni izgubila upanja
Olga je kasneje rodila še dve hčerki, Sašo in Ksjušo, a nikoli ni opustila iskanja najstarejše. Ohranila je vsak spomin na Mašo: etiketo iz porodnišnice, prve plenice, celo postrižene nohte. Nazadnje se je v upanju, da bo njena zgodba prišla do pravih ljudi, obrnila celo na televizijsko oddajo Čakaj me.
A odgovor je dobila šele leta 2020. V uredništvo oddaje je prispelo pismo Ljudmile Starove, ki je razkrila, da ji je sorodnica pred smrtjo priznala strašno skrivnost: njen otrok se je rodil mrtev, zato je v obupu ugrabila deklico iz Toljatija, da bi ohranila svoj zakon. Nihče od njenih bližnjih ni vedel, da se je njen pravi otrok rodil mrtev. Deklico sta z možem poimenovala Vera, enako, kot je bilo ime ugrabiteljici.
Ustvarjalci oddaje so našli Vero in predlagali DNK test. Prva analiza je pokazala, da Vera ni v sorodu z družino, v kateri je odraščala. Druga, primerjava z Olgo, pa je potrdila materinstvo s 99,9-odstotno verjetnostjo. Vera je bila resnično dolgo pogrešana Maša.
Sprva Vera ni želela pred kamere, a se je kasneje odločila srečati z Olgo na štiri oči. Prepričal jo je Olgin opis rojstnega znamenja, ki ga je imela na trebuhu kot dojenček in za katerega Olga nikakor ne bi mogla vedeti. Srečanje po 24 letih je bilo polno solz, objemov in nepopisne sreče.
Olga je hčerki predstavila sestri, ki sta jo sprejeli z ganljivimi besedami. Po dolgih letih bolečine in negotovosti se je družina začela ponovno povezovati – in zgodba, ki se je zdela izgubljena v preteklosti, je dobila presenetljiv in srečen epilog. Maša, ki se je v svoji drugi družini sicer vedno počutila, da tja ne spada, tako danes živi s svojo biološko družino.
Povzeto po: Stil.kurir.rs
