Julija 1997 je 35-letna Staša P., vdova in mati dveh deklic, odpotovala na dopust v Ulcinj, mesto v Črni gori. S seboj je imela hčerki, desetletno Mileno in šestletno Suzano. Kot vsako leto so najele skromen apartma blizu Velike plaže in vse je kazalo, da bo to še eno prijetno letovanje.
Toda nekega vročega popoldneva je Staša iz sence opazovala, kako mlajša hči zbira školjke. Pogled ji je ušel le za trenutek – in Suzane ni bilo več.
Morda vas zanima tudi:
- "Moja ljubica nosi mojega otroka, a hoče ostati z možem" (izpoved moškega)
- Izpoved Slovenke: "Moj fant je pevec in znana osebnost, a težava nastaja, ker postaja kot ..."
Najprej je mislila, da se skriva iz nagajivosti, a je iskanje kmalu postalo panično, sploh ker so izginile tudi vse dekličine stvari: sandali, igrače in brisača. Prišla je policija in pregledala plažo, bližnje objekte, izhode, taksije, avtobusne postaje, celo mejo z Albanijo. Brez uspeha.
Kmalu so preiskovalci izrazili sum, da gre za ugrabitev zaradi trgovine z ljudmi – devetdeseta leta so bila čas kaosa in prepustnih meja, kar so pogosto izkoriščale kriminalne organizacije.
Staša je ostala sama z Mileno. Iskanje se je vleklo mesece, a brez uspeha. Medijska pozornost je izginila, bolečina pa je ostala. Leto za letom je Staša kontaktirala policijo in organizacije za pomoč pri iskanju otrok, potovala v Ulcinj v upanju na novo sled, a odgovora ni bilo.
Žrtev trgovine z ljudmi
Marca 2018, več kot dve desetletji kasneje, pa je prejela pismo iz Francije. V njem je bil uradni dokument zapora Fleury-Mérogis pri Parizu in fotografija mlade ženske s temnimi lasmi in velikimi rjavimi očmi. Bila je povsem podobna mali Suzani, le da v odrasli obliki. Pridržana zaradi poskusa kraje je policistom povedala, da je njeni materi ime Staša.
Staša je vsa iz sebe skupaj s pravniki in organizacijo za pomoč pri iskanju izgubljenih otrok poslala svoj DNK v Francijo. Tri mesece kasneje je dobila potrditev: ženska v zaporu je njena hči Suzana.
Resnica, ki je sledila, je bila kruta. Stašino hčer sta dva moška iz Ulcinja odpeljala v Italijo, kjer je več let preživela v mreži trgovine z ljudmi. Premeščali so jo iz družine v družino, izkoriščali za kraje, nikoli ni hodila v šolo in ni imela dokumentov. Ko je postala polnoletna, je z lažnimi papirji odšla v Francijo in skušala s partnerjem zaživeti novo življenje, a se starih vezi ni mogla otresti.
Julija 2018 sta se mati in hči srečali v Parizu. Srečanje je trajalo več ur – bilo je polno solz, tišine in neizrečenih besed. Francoske oblasti so Suzani omogočile psihološko pomoč in legalizacijo bivanja. Danes živi v Franciji pod nadzorom socialnih služb in skuša znova sestaviti svojo identiteto. Ker so ji ukradli otroštvo, jezik in zgodovino, je to sicer zelo težko.
Staša pa pravi, da ji ni pomembno, kaj se je zgodilo, le da je hči živa. "Nisem vedela, ali jo bom kdaj srečala živo, niti ali me bo prepoznala. Ampak nikoli nisem prenehala verjeti. Nič ne more preglasiti materinskega občutka, da je tvoj otrok nekje tam, živ." Vsem staršem izginulih otrok zato sporoča: nikoli ne prenehajte iskati, ne glede na to, koliko let mine.
Povzeto po: Stil.kurir.rs.
