"Star sem sedemdeset let in pred približno pol leta sem doživel srčni napad.
Fizično sem imel srečo, saj sem si opomogel bolj, kot sem sprva mislil, toda računi kar prihajajo in so preveliki, da bi jih lahko pokril s svojo skromno pokojnino.
Mislil sem, da bo družina razumela. Najprej sem prosil vnuka Erika, če bi mi lahko malo pomagal. Mlad je, dobro mu gre, in mislil sem, da bo pripravljen. Toda naravnost mi je rekel ne. Poskušal sem to sprejeti brez zamer – morda ima svoje težave, za katere ne vem.
Nato sem se obrnil na sina Duncana. Iskreno, bil sem prepričan, da bo on pomagal. Namesto tega se je razjezil. Rekel mi je, da je bil ves moj trud vsa ta leta, ko sem podpiral njega in Erika, le moj “investicijski načrt”, da mi zdaj, ko sem star, povrneta vloženo.
Ne spreglejte:
- Ne morete nehati sanjati bivšega partnerja? To je razlog, zakaj se vam te sanje ponavljajo
- Če teh 11 stvari za svoje starše ne boste naredili zdaj, boste to čez 10 let resnično obžalovali
'Vsa ta leta podpore so bila le tvoja naložba, kajne?' je rekel. Ne prepoznam človeka, ki ga je opisoval. Vedno sem mislil, da biti oče pomeni narediti vse, da otroku pomagaš stati na lastnih nogah. To sem tudi poskušal.
Zdaj pa sedim in se sprašujem, kje sem naredil napako. Sem dal preveč? Premalo? Sem ga naučil, da je družina nekaj, česar se lahko odpoveš, ko postane težko? Vzgajal sem ga v prepričanju, da si moramo stati ob strani, ne glede na vse. Ko pa sem jaz potreboval pomoč, sem dobil le jezo.
Nočem svoje družine siliti, da bi mi pomagala. Nočem biti breme. A hkrati ne vem, kako naj sam nosim to breme. Računi so resnični, enako pa tudi osamljenost, ki jo čutim, ko pomislim, kako se je razpletlo z mojim sinom in vnukom.
Pišem vam, ker ne vem, kaj naj naredim. Kako naj najdem mir v tej situaciji? Kako naj grem naprej, ko se zdi, da je lastna družina tako daleč stran? Vsak nasvet bi mi pomenil ogromno."
