"To non-stop prilagajanje otroku mi že gre na živce" (brutalno iskren zapis mamice)

"Sem res jaz tako nesposobna mama ali kaj? Otrok še v šolo ne hodi, pa sem že sita tega, da ..."

"Sem res jaz tako nesposobna mama ali kaj? Otrok še v šolo ne hodi, pa sem že sita tega, da je vedno vse tako, da odgovarja otroku. Rada bi šla na nek sprehod kilometer ali dva, pa se otrok po 200 metrih dere, da noče več dalje. Šli bi kam, pa spet je to otroško igrišče ali pač nekaj otroškega. Šla bi se kopat, ampak ker otroka ne moreš pustiti samega, spet odpade, samo zraven si lahko. Varstva, razen vrtca, nimava, ko je z njim oče, hitim pospravljati, prati ali pač kaj za gospodinjstvo. Imam občutek, kot da se sploh ne znajdem, da se drugi znajo dosti bolje zorganizirati," je na slovenskem forumu zapisala obupana mlada mamica.

Ne spreglej:

"Čudno. Jaz sem rada mama in se jim z veseljem prilagodim, oni se pa meni/nam. Lepo se imamo. Rada sem z njimi," ji je odgovorila ena izmed mamic.

"Res je, da ko imaš enkrat otroka, se ti življenje popolnoma spremeni in se prilagodi otroku. A otrok ni tvoj gospodar! Nauči ga, da se mora tudi on kdaj prilagoditi tebi. Ok, greste na igrišče, fino. Naslednji dan pa greste na sprehod, ker boste jutri spet šli na igrišče. 'Ok, hočeš na igrišče. Gremo. Ampak jutri hočem jaz na sprehod in bomo šli na sprehod. Včeraj smo bili na igrišču, je bilo po tvoje, danes gremo na sprehod, bo po moje.' Otroci so nevede sebični in hočejo vse, kakor njim paše, ti si ta, ki mora otroka oblikovati, ga bos v sebičneža ali v zrelo in zdravo osebo?" je iskreno zapisala druga.

"Na materinstvo, na očetovstvo nas nihče ne pripravi dovolj. Ko imaš majhnega otroka, je pač tako, treba je potrpeti in se prilagajati. Otroci niso igrača in niso na gumb. Zahtevajo pozornost. Te popolnoma razumem, vsi smo to dali skozi. Ponavadi je tako, da ko otroci odrastejo, na vse to pozabiš. Zelo lahko je biti pameten in deliti nasvete in imeti druge za nesposobne. Uživajte z otrokom. Izmenjujta se z možem. Enkrat eden, enkrat drugi. Otroci še prehitro zrastejo," pa ji je na srce položila tretja.

Med vsemi komentarji pa je prejela tudi ta nasvet:

"Da, življenje je podrejeno okoliščini, da imaš otroka. Ampak otroku moraš ti postavljati meje, ne otrok tebi. Začni čimprej, dokler se še ga da upogibat. Pri dvanajstih, trinajstih je zelo prepozno. Za tvoje dobro, predvsem pa za dobro otroka. Red, delo in disciplina. Doslednost in urniki. Delo skozi igro. Namesto 'pojdi se igrat s kockami', rečeš 'sezidaj najboljšo hišo za gasilca Samota'. Pospravljanje za sabo ni tvoje delo, ampak delo otroka. Jezikanje ni dovoljeno. Dvig roke nad starša je največji greh.

Ko odpovedo vsi drugi ukrepi, ostane samo še, da otrokova rit včasih sliši več kot ušesa. Vsaka pravica naj ima za seboj dolžnost, od pravice do hrane naprej. Najmanj je dolžnost, da se zahvali za kosilo, da si skuhala, pripravila, naj pa tudi pomaga. Zahvali se za pomoč. Vedno naj vpraša za izhod in vedno naj ima uro, do kdaj. Ko pride, naj pogleda uro in poroča, da je točen. Zahvali se, da je točen. Ne pusti, da ni točen. Pojem točnosti je lahko pet minut prej, nikoli minuto čez. Ne bodi prijateljska. Bodi prijazna, nežna, skrbna, vendar dosledna in vztrajna v svoji nameri.

Če to situacija zahteva, tudi stroga. Ne popuščaj. Za vse, kar dovoliš, naj se zaveda, da je dobil nekaj več od prejšnjih. Nauči ga zahvalnosti in hvaležnosti tudi za skupno branje knjige. Nauči ga, da ni nič samoumevno, da se je potrebno za vse potrudit. Nauči ga, da v teniskah 'Hofer' hodi enako dobro kot v 'najkicah' in če hoče 'najkice' namesto 'Hofer', da je to desetkrat smeti, 5x sesanje in 5x brisanje prahu. Ne zaradi tenisk, ki so danes tako ali tako dosegljive skoraj vsakemu, ampak zaradi vrednot, ki jih bo potreboval skozi življenje. Zdaj. Čez dve, tri, pet let ti bo odpeljal vlak. Otrok mora slišati od prve tvoj glas: danes gremo …, danes bomo …, in bazen sploh ne sme biti vprašanje."

Kako bi ji pa ti svetovala? Imaš kakšne izkušnje?

Gre namreč za zelo pogosto izkušnjo staršev, zlasti kadar se jim zdi, da so nenehno 'vklopljeni' brez premora. Zato v primeru, da se počutiš podobno kot avtorica zapisa, vedi, da nisi sama in to sploh ne pomeni, da si nesposobna. Usklajevanje tvojih in otrokovih potreb je lahko izjemno težko, še posebej, če je varstvo otrok omejeno. Mnogi starši se soočajo s tem izzivom, ko se jim zdi, kot da njihovo celotno življenje narekujejo urnik in potrebe njihovega otroka, kar je lahko izčrpavajoče.

Občutek, da vedno pospravljaš, urejaš ali hitiš, da bi ohranila stvari na površju, ko imaš trenutek brez otroka, je znak, da žongliraš z veliko odgovornostjo. Zaradi tega se lahko počutiš izčrpano in užaljeno, ker nimaš dovolj časa zase. Povsem v redu je, da čutiš, da potrebuješ več kot le 'čas za otroka', in normalno je, da si razočarana, ko se zdi, da iz tega ni izhoda. Morda ti bo pomagalo, če boš našla majhne načine, kako si izboriti čas, ki bo resnično namenjen tebi, pa čeprav bodo to sprva le kratki trenutki.

Majhni odmori, tudi duševni, lahko pomagajo spremeniti tvoje razmišljanje. Poleg tega je primerjanje z drugimi lahko kruto, saj je položaj vsakega od nas zelo različen in mnogi starši, za katere se zdi, da jim gre vse od rok, imajo morda tudi težave, le da jih ne vidijo (ali pa jih ne vidiš ti). Razmisli o majhnih spremembah, ki bi ti omogočile več oddiha, četudi le za nekaj minut vsak dan.