Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Za začetek se je Polona spopadla s težavo, ki jo večina raje ignorira – z vonjem, ki lahko počasi, a vztrajno zaduši odnose in prijateljstva.
Hej, Polona!
" Sem študentka v Ljubljani in živim v študentskem domu s prijateljicami, s katerimi se poznamo že nekaj let. Ena od njih je sicer zabavna, glasna, vedno za druženje in žur, ampak ima resen problem, o katerem se ne zna ali noče pogovarjati – neznosno smrdi. Ne govorim o kakšnem malo močnejšem "poletnem švicu" ali slabem dnevu, ampak o vonju, ki je ves čas prisoten, tako na njej kot na njenih oblačilih, nahrbtniku in v sobi.
Stvar je še hujša, ker spi kar na goli vzmetnici, brez rjuhe, brez posteljnine, brez kakršnegakoli tekstila. Rjuhe nima, odeje skoraj ne pere, oblačila se valjajo po tleh, soba ima vonj po zatohlem, znoju in starih brisačah. Ko pride iz njene sobe, se vonj drži še hodnika. Včasih tudi nje same ne moreš objeti, ne da bi potem razmišljala o tušu.
Me smo ji to že večkrat, res nežno in brez zbadanja, poskušale omeniti. Vedno znova reče, da pretiravamo, da je "naravna", da se ne bo prilagajala standardom drugih in da je njej vse v redu. Medtem pa se drugi študenti iz doma že odkrito norčujejo iz nje, pa tudi me moramo priznati, da smo se začele izogibati druženju pri njej ali jo vabimo ven samo na hitro kavo.
Po eni strani nam je hudo, ker je dobra prijateljica in očitno živi tako, kot ji je udobno, po drugi strani pa je postalo res neprijetno in že vpliva na naše odnose. Ne vemo več, ali naj poskusimo še enkrat, bolj direktno, ali naj preprosto potegnemo mejo in se umaknemo. Kako to sploh poveš odrasli osebi, ne da bi jo osramotil – in ali je sploh še naša odgovornost?
Hvala za odgovor!"
Ljubljančanka
Draga Ljubljančanka,
hvala, da si se obrnila name. Moram priznati, da sem tvoje vprašanje brala z delno zatisnjenim nosom. Najprej naj ti povem nekaj, kar boš morda želela slišati bolj kot recept za tisti nenavaden smoothie, ki ga vsi objavljajo na Instagramu: če si že naredila prvi korak in se s prijateljico poskušala pogovoriti nežno, potem navaden pogovor očitno ne deluje.
Torej, kaj lahko narediš sama? Najprej: izberi trenutek, ko nista v skupini — nikoli s publiko ali v predsobi kopalnice, to ni stand-up. Brez dramatičnih uvodov, ampak iskreno in spoštljivo: "Si zabavna in super družba, ampak v zadnjem času sem opazila, da je vonj okoli tebe močen in včasih ovira najino druženje. Ker mi je do tebe, sem to želela povedati direktno. Ti lahko kako pomagam, da bi to odpravili?"
Vem, to zveni skoraj kot terapija, ampak včasih je očitno potrebno govoriti konkretno. Imej v mislih, da se za neurejenostjo včasih lahko skriva kaj težjega, na primer depresija ali kakšne druge težave v duševnem zdravju. Prijateljica morda potrebuje pomoč, za katero pa ne zna prositi, zato je še toliko bolj pomembno, da se tega lotiš previdno in preudarno.
Če ste s kolegicami prepričane, da v ozadju ni nič takega in bo dekle še vedno reagiralo, kot da jo želiš zastrupiti, potem razmisli o malce bolj strukturiranem pristopu:
- Ponudi konkretne rešitve – skupaj naredita načrt mini higienske preobrazbe (npr. skupno nakupovanje deodorantov, pralnih praškov, čistil za sobo).
- Postavi meje – povsem legitimno je reči: "Rada se družim s tabo, ampak ne morem ignorirati tega, kar vpliva na moje dobro počutje." Če pa bo še vedno ignorirala vsa sporočila kot obvestilo o posodobitvi sistema — potem pač … preusmeri svoj nos in svojo energijo drugam. Kajti tudi prijateljstva imajo meje, in ena izmed njih je, kako daleč si pripravljen iti, da bi toleriral vonj (ali kar koli drugega).
In na koncu: nihče ni rekel, da si moraš zaradi tega zatiskati nos ali oči. Prijateljstvo je lepo, ampak tudi prijazna resnica je del skrbi drug za drugega.
Pa ne pozabi: Polona je vedno tu, z rahlo privzdignjeno obrvjo in pripravljenim nasvetom. Ko boš imela naslednjo dilemo (čustveno, eksistencialno ali povsem banalno), mi kar piši.
