A ko je dopolnil 18 let, je en sam boleč izbruh porušil vse, kar je mislila, da pomeni njun odnos. Življenje pa je kasneje poskrbelo za nepričakovan preobrat.
"Iskreno sploh ne vem, kako začeti, ne da bi zvenelo, kot da se pritožujem, ampak poskusila bom. Ime mi je Laura. Sem na invalidskem vozičku in večino odraslega življenja delam od doma – šivam oblačila. Ni glamurozno, a mi daje občutek smisla in način, da poskrbim zase.
Dolga leta pa sem si želela predvsem eno – družino. Ko sem končno posvojila sina, sem imela občutek, da se je moje življenje premaknilo na povsem novo raven. Kot da sem našla nekaj, kar mi je ves čas manjkalo. Osemnajst let kasneje pa se je vse, kar sem gradila, preprosto ... zlomilo. Nekega jutra, po prepiru, ki se mi še danes zdi nepomemben, je nenadoma eksplodiral. Rekel je: ‘Nehaj se naslanjati name,’ kot da sem mu v breme že s tem, da obstajam.
Morda vas zanima tudi:
- Zasebni detektiv razkril 4 skrivne, a v resnici zelo zgovorne znake, da vas partner vara
- Ko dejanja pokažejo največ: če moški v vaših najtežjih trenutkih naredi to, vas ljubi iz dna duše
Nato je vzel torbo in izrekel stavek, ki me še vedno zadene kot udarec: ‘Pozabi name. Našel sem svojo pravo mamo.’ Odšel je. Jaz pa sem ostala v tihem stanovanju, strmeč v vrata, z občutkom, kot da me je nekdo izklopil iz sveta. Jokala sem ure. Pravzaprav dneve. V glavi so se mi vrtela ista vprašanja: skrbela sem zate. Ljubila sem te. Izbrala sem te. Zakaj nisem ‘prava’?
Tri mesece kasneje zazvoni telefon. On. Srce mi je skoraj obstalo. Mislila sem, da želi popraviti stvari, se opravičiti, pojasniti. Karkoli. Namesto tega je s tresočim glasom rekel: ‘Mami, potrebujem pomoč. Mi lahko pošlješ denar? Moja prava mama je v težavah. Nima nikogar. Vedel sem, da me imaš rada, zato sem se obrnil nate.’
In najbolj čuden del? Nisem obstala zaradi jeze. Obstala sem, ker me je spet poklical mami. Kot da se tisti trije meseci sploh niso zgodili. Poslala sem denar. Več, kot bi smela. Ne zaradi vsote, ampak zaradi občutka, da sem spet potrebna. Vem, da to zveni patetično, ampak to je resnica.
Zdaj sedim tukaj in se sprašujem, ali sem naredila nekaj dobrega ali nekaj zelo naivnega. Rada bi verjela, da bo nekoč cenil mojo žrtev. Da je bil to njegov neroden, morda celo manipulativni način, da se mi približa. A majhen del mene ima občutek, da sem plačala za privilegij, da sem lahko spet del njegovega življenja. In ta misel boli bolj, kot sem pričakovala.
Vse znova premlevam. Sem ga vzgojila narobe? Sem ga dušila? Sem dala preveč? Premalo? Ne vem. Vem le, da ga imam rada – verjetno bolj, kot je zdravo – in da ga ne želim še enkrat izgubiti. Pišem, ker ne vem, ali sem ravnala prav. Morda so se tudi drugi starši že znašli v situacijah, kjer se ljubezen in meje nevarno prepletejo. Le upam – res, res upam – da bo moj sin nekoč videl, kako zelo sem se trudila."
Povzeto po Bright Side
