"Kako naj pomagam prijatelju? Zdaj, ko jih ima 50, je spoznal, da ..." (klic na pomoč Slovenca)

"Strah me je, da si kaj ne naredi. Zdravniško pomoč zavrača. Družim se z njim, kolikor morem, a imam družino, ki me tudi rabi."

"Kako naj pomagam prijatelju?" se je po pomoč na priljubljeni forum obrnil Slovenec in nadaljeval s pojasnjevanjem prijateljeve situacije. "Pred cca. 6 leti je pustil ženo. Nato menjaval ženske kot za šalo. Ena je bila neumna, druga prelahka, naslednja brez smisla za humor, ni bila dobra v postelji, … Sedaj, ko jih ima 50, je spoznal, da je imel z ženo vse.

Zaveda se, da je naredil napako. Vsako primerja s svojo ženo. To vidimo tudi vsi prijatelji. Vidno propada.

Svetoval sem mu, naj se potrudi in proba osvojit ženo nazaj. Zjokal se mi je in priznal, da je to vse, kar si želi, a žal si ji ne upa pogledati v oči. Ve, da jo je s svojimi neumnimi dejanji zelo prizadel. Kaj lahko za prijatelja naredim? Kako mu lahko pomagam, da vsaj nima občutka krivde? Žalovanje ga bo uničilo," je zapisal v obupu in kasneje še dodal: "Strah me je, da si kaj ne naredi. Zdravniško pomoč zavrača. Družim se z njim, kolikor morem, a imam družino, ki me tudi rabi."

Ne spreglej:

Predobro, da bi bilo res: obljubljajo šestmesečno Urbano za 2 evra

Preberi, kako so mu svetovali nekateri:

"Nič ne moreš, to je njegova življenjska šola. Ko enkrat nekaj izgubiš, ni poti nazaj. Lahko mu pa delaš družbo in mu pomagaš kot prijatelj prebroditi to obdobje, dokler se ne potolaži. Pojdita lovit ribe ali kaj," mu je svetoval en izmed uporabnikov. "Dopovej mu, naj neha primerjati ženske! Ni se premaknil naprej in še vedno caplja v preteklosti. Pomagaj mu živeti v sedanjosti," je dodal drugi.

Tretja je pogledala z ženskega zornega kota in mu svetovala: "Ti povem iskreno, kot ženska ... V tem času ga je že toliko prebolela, da mu je lahko poročna priča! Ženska, ko enkrat preboli moškega, pa ga vidi z drugimi, ta tip je zanjo le še 'brat', ki ga je nekoč poznala. Naj si ne dela tega, škoda je njegovega življenja. Predlagaj mu, da si najde nov hobi. Naj s čim zamoti misli in roke. Naj dela na sebi, se vpiše v fitnes, plavanje, nekaj za dušo. Saj bo prišla druga, boljša, pa bo na bivšo z lahkoto pozabil."

Četrta pa je zapisala: "/.../ Kako mu pomagaš? Pojasni mu, da je odrasel moški, ki se je prostovoljno odločal, kakor se je, in naj sedaj živi s tem. In ne, nič ne pogreša bivše. Nobene ljubezni ne čuti. Čuti samo obupanost, ker nobene 'popolne' ne dobi in bi šel rad nazaj na udobno. Ne bi bil srečen tam. Samo komot bi bil. Strah ga grabi. Stara se, sam. To ga je*e. Ne ljubezen do bivše. Bi morala biti res ruknjena, da ga vzame nazaj. Če si pravi prijatelj, mu boš direkt povedal, naj se ne ukvarja toliko samo sam s sabo. Ne vrti se svet okoli njega. Je pač sebičen kreten. In sedaj mu je življenje ceno izstavilo. Naj jo plača k dedc."

Nato se je oglasila še neka ženska z zelo podobno izkušnjo:

"Zapis vašega prijatelja se me je močno dotaknil. Lahko mu pokažete mojo zgodbo, ki je podobna, v kolikor mu pomaga misel, da ni sam v tem. Lahko tudi stopi v kontakt z mano. Jaz pa sem stara 35 let in sem 10 let nazaj naredila to napako. Vse, kar lahko rečem, je, da je bila to lastna naivnost, nezrelost ter predvsem precenjevanje. Nisem se zavedala, do kam realno sežem. Mislila sem, da obstaja zunaj nekaj lepšega, boljšega. Saj je dejansko obstajalo še bolj atraktivno od takratnega partnerja, vendar jaz tem moškim nisem mogla parirati.

Ko sem bila z enim takim, mi je lepo nastavil ogledalo. Začela sem misliti na bivšega partnerja in se prijela za glavo, kaj sem naredila. Vse bolj sem razmišljala o njem. Sebe sem precenjevala, njega pa podcenjevala. On si je kmalu našo novo, s katero je bil srečen, jaz pa sem ostala sama, žalostna, z življenjsko lekcijo. Po tem sem nekaj let tavala, iskala na silo nekaj za tolažbo, se vrgla v hobije, ampak vedno po malo me je pa grizljalo in me je še do pred kratkim. Noben kasneje mu ni segel do kolen.

Mislim, da je vaš prijatelj naredil isto napako. Žal je to res neka življenjska šola. S tem moramo živeti. Jaz danes pišem svoje občutke na list, ko mi je težko. Pogovarjam se o tem s somišljeniki, če tako nanese. Berem, hodim, športam. Živim naprej. Se pa spopadam s pritiski okolice in družba me malo čudno gleda, ker mi ni uspelo ustvariti družine in sama hodim okoli. Nimaš kaj, noben nima vsega, tudi poročeni in vezani ne."

Si se morda znašla v podobni situaciji s prijateljem ali prijateljico?

Očitno ga/jo preplavljata krivda in obžalovanje, saj je prepozno spoznal/-a, da je bil prvotni partner vse, kar je potrebova/-a. Obtičal/-a je v krogu samoobtoževanja, in čeprav je naravno, da žaluje za svojimi napakami, se mora naučiti tudi odpuščati samemu oziroma sami sebi. Spodbujaj ga/jo, naj se osredotoči na odpuščanje sebi, saj s kaznovanjem v nedogled ne bo spremenil/-a preteklosti.

V kolikor se upira zdravniški pomoči, mu/ji predlagaj druge možnosti, kot so podporna skupina, življenjski coaching ali duhovno svetovanje. Ti načini so morda manj zastrašujoči in mu/ji omogočajo, da izrazi svoja čustva. Če je njegova/njena najgloblja želja pridobiti partnerja nazaj, mu/ji predlagaj majhne korake k ozdravitvi, na primer, da ji/mu napiše iskreno pismo z opravičilom, ne da bi pričakoval odpuščanje. Če se bo z dejanji soočil/-a s svojo krivdo, namesto da bi se ji izogibal/-a, bo to morda pomagalo zmanjšati del čustvenega bremena, ki ga nosi.

Če te skrbi za njegovo/njeno počutje, diskretno vključi druge bližnje osebe ali poišči strokovno pomoč, v primeru, da se njegovo/njeno stanje poslabša. A hkrati poskrbi, da boš postavila meje ter poskrbela zase in za svojo družino. Že zdaj mu/ji nudiš dragoceno podporo, saj si mu/ji v oporo, vendar ne oklevaj in si po potrebi porazdeli breme. Navsezadnje sta tvoja prisotnost in sočutje močna in že samo zavedanje, da je nekomu mar zanj/-o, lahko pomaga, da se ne bo še bolj razvnel/-a.