Ko se je Jelena tistega sončnega dne v Angliji spoznala z Markom, je verjela, da se je zgodila usoda. Oba iz bivše Jugoslavije, a odraščala na različnih koncih Velike Britanije, sta se povezala najprej skozi jezik, nato skozi humor, nazadnje pa tudi skozi skupne sanje – o potovanjih, družini in življenju v dvoje.
Njuna ljubezen je trajala. Skupaj sta se selila, preživela bolezni, menjave služb in celo smrt v družini. Jelena je bila ob Marku, ko je izgubil službo, ko je zbolel njegov oče, ko je menjaval kariero. Vedno znova mu je bila v veliko oporo. Vsakič, ko je nekdo omenil poroko, se je nasmehnila in rekla: "Bo že. Imava čas." Ampak čas je tekel. Sedemnajst let. Brez zaroke. Brez otrok. Brez načrtov.
Marko je na resna vprašanja odgovarjal z lahkotnostjo. "Ne potrebujeva papirja, da bi bila srečna." In: "Poroka je za ljudi, ki ne znajo ljubiti brez obveznosti." A nekega večera je Jelena zbrala pogum. Pogledala ga je naravnost v oči in vprašala: "Ali me boš kdaj zaročil?"
Odgovor je bil hladen, preprost in krut: "Ne bom. Nikoli. Si dobra punca, ampak nikoli te nisem videl kot žensko, s katero bi se poročil."
Tisto noč je odšla. Ni kričala, ni jokala – zgolj spakirala najnujnejše stvari in zapustila stanovanje, ki sta ga skupaj plačevala. Naslednji meseci so minili v tišini. Požrt ponos in občutek, da je zapravila najboljša leta svojega življenja, sta jo lomila od znotraj. A kot se pogosto zgodi, se je prav iz te bolečine začela rojevati nova verzija nje same.
Spoznala je Filipa – sodelavca, ki je že dolgo v tišini gojil simpatijo do nje. Bil je vse, kar Marko ni bil: nežen, iskren, odločen. Že po enem letu zveze je Jelena zanosila. Rodila je sina in poimenovala ga je Leon – lev, ki je prišel po temnem obdobju.
Nato pa je prejela pismo. Brez pošiljatelja, brez naslova. Na kuverti zgolj njeno ime in priimek. V njem – Markov rokopis. Prepoznala bi ga tudi brez očal. A vsebina pisma ni bila ljubezenska:
"Nisi imela pravice, da mi to narediš. Govorila si, kako me ljubiš, a si nato končala s prvim, ki je prišel mimo. Zdaj imaš otroka, ki bi moral biti moj. Ko ga boš peljala na sprehod v park, pazi, kdo te spremlja. Vse ima svojo ceno."
Srce ji je obstalo. Sprva se je skušala prepričati, da gre za slabo šalo, da se je nekdo grdo pošali na njen račun. A ni bilo tako. Zadrhtela je. Pogledala je sina v posteljici in dojela, da je napočil čas, da pretrga vsak stik s preteklostjo. Pismo je odnesla na policijsko postajo. Prijavila ga je. Pokazala je tudi sporočila, ki jih je prejemala z neznanih številk, v katerih so pisale stvari, kot so: "Še vedno si moja" in "Nikoli ne boš mirna z drugim"
Policija je reagirala resno. Dobila je začasno prepoved približevanja, Marko pa je bil poklican na zaslišanje. Ni zanikal, da je poslal pismo, a je trdil: "To je bil čustveni izpad. Nisem mislil resno."
Sodišče ga je opozorilo, Jelena pa se je preselila v drug del mesta in kmalu zatem še v drugo državo. Začela je znova – življenje daleč od preteklosti. Danes njen sin šteje tri leta, z možem Filipom pa vodita malo družinsko kavarno, poroča Stil.
Včasih, ko pogleda v vzvratno ogledalo življenja, se vpraša, kako je lahko toliko let ostala z nekom, ki jo je ljubil le napol. In vsakič znova si odgovori:
"Sedemnajst let sem bila njegova senca. A šele zdaj, ko vidim, da sem moževa celota, zares razumem, kaj pomeni biti ljubljena."
Povzeto po Elle Slovenija
