"Živjo, ne vem čisto, kako začeti. V zelo neprijetni situaciji sem in res bi mi prav prišlo drugo mnenje.
Ko sem bila še na faksu (stara sem 24), sem bila v resni zvezi z nekom, ki mu bom rekla Luka (26). Bila sva skupaj malo več kot leto in bilo je resno. Zanosila sem. Ni bilo načrtovano, ampak odločila sem se, da bom otroka obdržala. Luka je najprej rekel, da me bo podprl. Dogovorila sva se, da poveva družinam in potem skupaj ugotoviva, kako naprej. Naslednji dan je izginil. Nič klicev, nič sporočil. Čez nekaj dni sem po pošti dobila paket z denarjem in kratkim sporočilom v stilu: ‘Za splav.’ To je bilo vse. Nikoli več se mi ni oglasil.
Ne spreglejte:
Bila sem jezna, osramočena in popolnoma preobremenjena. Preselila sem se nazaj domov in sama vzgajala svojega sina. Družini nisem povedala, kdo je oče. Rekla sem le, da zveza ni uspela in da o tem ne želim govoriti. Niso pritiskali.
Moj sin ima zdaj dve leti in stvari so nekako urejene. Pred nekaj tedni mi je sestra (28) povedala, da bo na svoj rojstni dan pripeljala novega fanta. Bil je Luka. Oba sva se takoj prepoznala, a nihče od naju ni rekel ničesar pred družino. Jaz sem kmalu zatem zapustila večerjo. Bila sem v šoku.
Kasneje tisti večer je prišel do mene in vprašal, ali lahko govoriva. Povedal mi je, da so njegovi starši takrat izvedeli za nosečnost, ga nemudoma odvlekli iz faksa in mu prepovedali vsak stik z mano. Rekel je, da so oni poslali denar in tisto sporočilo. On je mislil, da sem opravila splav in da je stvar zaključena. Pogovarjala sva se nekaj časa in vprašal me je, ali bom to povedala sestri.
Od tega je zdaj nekaj tednov. Sestra ne ve ničesar, Luka se mi ni več oglasil. Ne želim lagati sestri, ampak ne želim sprožiti družinske drame, če bo ta zveza tako ali tako razpadla sama od sebe. Po drugi strani pa – če bo ostal v njenem življenju… bo molk še slabši. Aktivno se izogibam obema. Mislim, da je sestra to že opazila. Ne vem, kako dolgo lahko to še vlečem."
