"Vse se je zgodilo tako hitro, da še zdaj ne vem, kje sem zaj***a. Bila sem prepričana, da imava z možem normalen zakon. Ni bil popoln, ampak noben ni. Trudila sem se, kolikor sem lahko. Za dom, za otroke, za najin odnos. Bila sem tam, ko je imel težke trenutke, podpirala ga, poslušala, delala na sebi. Potem pa bum.
Nekega dne se je preprosto oddaljil. Nič posebnega ni rekel, ni bilo nobenega hudega prepira. Samo postajal je vedno bolj tih, vedno bolj hladen.
Mene pa je v notranjosti začelo razjedati. Sem preveč težila? Sem premalo pokazala, da mi je mar? Sem bila preveč mama in premalo partnerka? Vprašala sem ga, pa ni znal povedati. Samo, da ne čuti več isto. Da mu nekaj manjka. In jaz sem sedela tam, kot kip, popolnoma brez ideje, kaj sem naredila narobe. Otroke imava še majhne. Pred njimi sva igrala, da je vse okej. Ampak jaz sem ponoči jokala v kopalnici, da ne bi slišali.
Včasih sem se vprašala, če si vse samo domišljam, ampak potem sem ga en dan ujela, kako piše sporočila neki drugi.
Nisem kričala, nisem zganjala drame. Samo vprašala sem, ali je to to. Je konec? In je rekel, da ne ve. Da je zmeden. Da sem super ženska, ampak, da se ne znajde več sam s sabo. Od takrat je minilo nekaj mesecev. Še vedno živiva pod isto streho, ker ni druge možnosti. Otroke peljeva vsak na svoj način, jaz v sebi umiram, on pa je v svojem svetu. In jaz še danes ne vem, kaj sem naredila," je zapisala obupana Slovenka.
Ne spreglejte:
"Nič nisi ti naredila narobe. On si je dovolil zaljubiti se v drugo, kot to moški pogosto naredijo. Vsi imamo možnost, da se nam to zgodi, da po večletni zvezi spoznamo neko osebo, ob kateri se nam zbudijo tisti metuljčki. Ampak nekateri smo tako odgovorni, da se spomnimo, da imamo družino. Da imamo ob sebi super žensko oz. moškega, ki nam stoji ob strani in nam je prijatelj in mu tega nočemo narediti. Zato ne vzamemo kontakta od te nove osebe, ne iščemo stika z njo in jo v nekaj dneh, tednih, pozabimo," je odločno zapisala ena izmed žensk.
"Če tega ne naredimo, se zapletemo in zaljubimo drugam in poti nazaj več ni. Oziroma je zelo težka. Ti bi mu morala dati ultimat takoj. Ali jaz in družina ali tista ženska. Ti pa kar čakaš čudež. Ne bo ga. Postavi ga pred dejstvo, takoj. Škoda, da si čakala, saj se je do zdaj še bolj zapletel. Samo to imej v glavi, nisi ti kriva. On je šibek karakter, da si je to dovolil," je še dodala.
Tudi druga je bila mnenja, da najverjetneje ni naredila ničesar narobe "in se je samo zgodil pogost scenarij, doma rata malo monotono, partnerja se odtujita, čustvene, najbrž tudi seksualne, potrebe niso, kot se temu moderno reče, naslovljene, usoda mu je prinesla naproti simpatično žensko, ki oddaja seksualno energijo, on pa v svoji neizkušenosti ali naivnosti ni prepoznal tveganja, da bo nanjo projeciral svoje čustvene primankljaje in se do ušes zacopal vanjo."
Kot je dodala, verjetno od tod izvira njegova zmedenost, in da ga je intenzivnost čustev morda presenetila "in če nima veliko izkušenj s tem, ali je pa že dosti minilo od podobne situacije, se mu najbrž zdi, da imata s to tanovo nekaj posebnega, da ne gre za obično afero, ampak za 'resnično ljubezen', da je ona njegova 'duša dvojčica', ena in edina, ženska njegovega lajfa /.../ kriv [je, op. a.] neodgovornega čustvenega življenja, šibkega ravnanja in neodločnosti, in ga je treba za uhe in postavit pred ultimat, tudi za njegovo dobro, revež bo še zbolel od razdvojenosti."
A nekatere so izpostavile predvsem to, da je vsa ta leta preprosto sama preveč naredila oziroma počela za otroke in namesto njega.
Ob tem je, kot so izpostavile, njej zmanjkovalo energije zanj in intimno, on pa je imel čas in energijo za druge. "Nobeno partnerstvo ne špila, če se trudi samo en in če samo enemu partnerstvo nekaj pomeni in potem partnerju vse servira, to tako ne gre ne v poslovnem odnosu, ne v ljubezenskem!" je zapisala ena izmed njih.
Nato ji je svetovala: "Začni živeti svoj lajf, izključi moza, pojdi kam sama za par dni, pojdi v mesto na sladoled, zrihtaj se in pojdi zvečer s frendicami na pijačko, daj mu jasno vedet, da tvoj lajf ni odvisen od njega in da nisi umrla, če te on noče, da lahko komot ziviš brez njega, daj mu vedet, da si neodvisna od njega, dvigni glavo, spravi sebe v red, bodi ženska, ki zahteva enakovrednega partnerja, ne pa tipa, za katerega se mora ves lajf trudit, da jo ima rad … Tvoja napaka je, da mislis, da si ti kriva za vse!"
Druga ji je odločno napisala, da "/m/oža moraš spoštovat, ne pa trudit se zanj in za zakon. Naj se on trudi in moški, ki se čuti cenjenega, se bo trudil, ker so moški po naravi zaščitniški. Doma naj kaj naredi, z otroci, za hišo, in ko naredi, ga pohvali. Ne vem, zakaj je ženskam to čudno. Če je kosilo dobro ali ti izgledaš dobro ali karkoli, moški pohvalijo. Kdaj si ga nazadnje pohvalila? Kdaj si se mu zahvalila? Kdaj si ga prosila, da ti nekaj pomaga, ker to naredi tako super? Kdaj si bila tiho, tudi če ni vsega naredil perfektno? In pohvalila vseeno? Tudi če pol pozabi kupit v trgovini, si rekla 'hvala, super' in ga naslednjič spet poslala, ker super nabavi vse?"
Takole ji je še svetovala: "Če želiš, začni zdaj. Jokanje ne vem, če kaj pomaga. Spraševanje, teženje, kričanje ne pomaga. Zahtevaj, da greste skupaj na dopust in ga zaposli, da ne bo imel cajta pisariti po telefonu. Naj zabava otroke, kuha, kolesari z vami, vozi jadrnico, motor, postavlja šotor, karkoli pač. Vztrajaj, brez drame. Moški mora imeti delo in se čutiti cenjenega. Če ima delo, nima časa za druge babe. Če je cenjen doma, nima potrebe iskati občudovanja drugje."
