"Bil sem besen: 'Ema, le kaj si razmišljala?' sem eksplodiral, ko sem to izvedel. 'To je bil ves najin proračun!' Med ogledovanjem svojih nohtov pa mi je odgovorila ..."
Saj veste, da naj bi bil poročni dan najsrečnejši dan v življenju? No, moj se je spremenil v finančno nočno moro, ki je ne bom nikoli pozabil, zahvaljujoč 9 tisoč evrov dragemu nakupovalnemu pohodu moje žene Eme. Pripravite se na to, da izveste, kako se je najin celoten proračun pretvoril v eno samo obleko in kako sem medene tedne spremenil v lekcijo, ki je Ema* nikoli ne bo pozabila ...
Ne spreglej:
- Kdo živi dlje - poročeni ali samski moški? Strokovnjaki imajo odgovor
- "Vedela sem, da se ne bi smela poročiti z njim, pa sem to vseeno storila, zdaj pa ..." (izpoved)
Naj vam izdam malce ozadja. Za poroko sva imela majhen proračun. Nič posebnega, le skromen dogodek s približno 30 gosti na posestvu družinskega prijatelja. Okraske sva celo izdelala sama, poročno torto pa sva naročila kupila v nakupovalnem centru. Kompromis? Zelo dragi medeni tedni. Emi sem zaupal nakup poročne obleke.
Obljubila je, da ne bo draga. Potem pa sem izvedel, da je za obleko porabila 9 tisoč evrov. To je bil skoraj ves najin proračun. Bil sem besen.
"Ema, le kaj si razmišljala?" sem eksplodiral, ko sem to izvedel. "To je bil ves najin proračun!" Med ogledovanjem svojih nohtov mi je odgovorila: "Mark*, kako si smešen. Si ne zaslužim biti kot princeska, ko se bom sprehodila do oltarja?" Oči mi je povleklo skupaj. "Precej drzno ua nekoga, ki ni niti s prstom mignil, da bi privarčeval za poroko," sem ji sarkastično zabrusil nazaj.
Toda Ema ni pokazala niti kančka obžalovanja. Bila je tako mirna, da je moj težko prisluženi denar zapravila za drago poročno obleko, ki jo bo oblekla enkrat in nikoli več. Veste, vse življenje sem opazoval svojo ovdovelo mamo, kako neutrudno dela in varčuje vsak cent za mojo prihodnost. Tam sem se naučil ceniti težko prislužen denar, saj sem začel že v otroštvu pravilno razpolagati z njim. In čeprav imam zdaj dobro plačano službo, to še ne pomeni, da denar dežuje z neba, kajne?
Tako kot jaz, se tudi Ema ni rodila v bogato družino s srebrno žlico v ustih. In razumeti je morala, kako pomembno je pametno trošenje. In veste, kaj? Njen odnos mi je pognal kri v žilah. Obnašala se je, kot da je najina poroka spektakel, na katerem se lahko pokaže, in ne praznovanje najine predanosti. "Mark, pretiravaš," mi je rekla in zavila z očmi. "To je samo obleka. Vse bo šlo kot po maslu." Da bo šlo? Prihranek za to je od mene zahteval veliko dela, zato me je razočaralo, da je tako zlahka izpuhtel.
Niti z vztrajnim bližanjem poročnega dne se nisem mogel znebiti jeze. Vendar pa sem imel načrt.
Veliki dan je prišel in minil. Kljub finančnim težavam nam je uspelo izpeljati spodoben obred. Vendar še zdaleč nisem bil zadovoljen. Po poroki sva se odpeljala na letališče, to je bil začetek najinih medenih tednov. Ko sva se pripeljala do letališke ploščadi, sem se z nasmehom obrnil k Emi. "Hvala za vožnjo, draga. Se vidimo, ko se čez teden dni vrnem!" sem ji rekel, vzel iz prtljažnika svojo prtljago in ga zaprl.
Ema se je zmedeno skremžila: "Ko se vrneš? Mark, kaj se dogaja? Saj greva skupaj, kajne?" Videl sem, kako jo je zajela panika, ko se je zavedla. "Se spomniš proračuna, o katerem sva se pogovarjala?" sem jo vprašal s strašljivo mirnim glasom. "No, po tvojem malem nakupovalnem pohodu nama je ostalo le še toliko, da bo lahko ena oseba uživala na soncu v Miamiju. Ugani, kdo?" Ema je nejeverno razširila oči. "To ni smešno, Mark," je siknila. "Moj oče bo tvoje življenje spremenil v pekel, če boš nadaljeval s tem podvigom."
Stisnil sem zobe in ji odgovoril: "Oh, zdaj bo na pomoč priskočil oče? Kje je bil, ko si kupovala tisto predrago obleko? Povedala sem ti, kaj si lahko privoščiva. Dogovorila sva se o proračunu. Toda ti si preprosto morala imeti to obleko, kajne?" Emin obraz se je skremžil, njen glas pa se je dvignil na višjo oktavo: "To je noro! Me puščaš za seboj? Na najinih medenih tednih?"
"In to, da si zapravila vse najine prihranke, ni bilo noro?" sem ji odvrnil, ker me je minilo potrpljenje. "Dejanja nosijo posledice, Ema. Morda te bo to naučilo, da boš premislila, preden boš naslednjič naredila kaj takega."
V njenih očeh se je zasvetila jeza: "Ti kreten! Ne moreš me kar tako pustiti tukaj!" Na ramo sem si naložil torbo: "Glej me. Vzemi to kot hitri tečaj finančne odgovornosti." Ema me je poskušala prositi, vendar sem bil odločen. Pomahal sem ji v slovo in odšel na letališče. Med prebijanjem skozi varnostni pregled, sem od zunaj slišal njeno kričanje: "Mark! Takoj se vrni sem!" Vendar se nisem vdal.
Ko sem se usedel na sedež na letalu, sem v prsih začutil vrtinec čustev. Del mene se je počutil krivega, večji del pa je čutil, da je to dejanje bilo upravičeno. Upal sem, da bo to opozorilo moji ženi, da bo razumela, kako pomembno je držati se načrtov in odgovorno ravnati z denarjem.
Pa vendar, ob vzletu letala si nisem mogel pomagati, da se ne bi vprašal, ali sem šel predaleč. Potem pa sem se spomnil, kako lahkomiselno je zavrnila moje pomisleke glede obleke. Potegnil sem telefon iz torbe in zagledal kopico sporočil od Eme: "Kako si mi lahko to storil?", "Ne morem verjeti, da si me pustil na letališču!", "Moji starši so besni!" Zavzdihnil sem in natipkal odgovor: "Ema, upam, da razumeš, zakaj sem to storil. Morava se pogovoriti, ko se vrnem."
Teden v Miamiju je bil ... zanimiv. Skušal sem uživati, vendar se mi je vedno znova prikradel občutek krivde. Večino časa sem preživel ob hotelskem bazenu in razmišljal o Emi in najini prihodnosti.
Tretji dan me je poklicala mama. "Mark, le kaj si razmišljal?" je vprašala z glasom, v katerem sta se prepletala skrb in razočaranje. Zavzdihnil sem: "Mami, veš, kako trdo sem delal za ta denar. Naučiti se mora ..." Prekinila me je: "In misliš, da je to pravo način, kako jo učiti? Tako, da jo po poroki zapustiš?" Njene besede so me zadele kot tona opeke. Morda sem res šel predaleč. "Kaj naj storim, mama?" sem jo vprašal, saj sem se počutil izgubljeno.
Za trenutek se je ustavila: "Pogovoriti se moraš z njo, Mark. Resnično se moraš pogovoriti. Ne kričati, ne obtoževati. Pogovorita se." Let nazaj domov se je zdel daljši od tistega v Miami. Že ob pomisleku na snidenje z Emo me je zgrabilo v želodcu. Ko sem odhajal z letališča, sem jo zagledal, kako čaka pri avtu. Njene oči so bile rdeče in zabuhle, videti je bila, kot da ni spala že več dni. "Zdravo," sem tiho rekel in se ji približal.
Ni se odzvala, le odklenila je avto in se usedla. Vožnja domov je bila tiha in napeta. Ko sva prispela domov, pa je končno spregovorila: "Je bilo vredno? Uničiti najine medene tedne, da bi me naučil lekcijo?" Globoko sem vdihnil: "Ema, pogovoriti se morava." Sedla sva za kuhinjsko mizo in napetost pa je bila tako močna, da bi jo lahko rezala z nožem.
"Žal mi je," sem začel. "Ne bi te smel tako zapustiti. Bilo je kruto in nezrelo."
V Eminih očeh so se pojavile solze: "Si sploh predstavljaš, kako ponižano sem se počutila? Ko sem stala tam na letališču in gledala, kako odhajaš?" Segel sem po njeni roki, a jo je umaknila: "Vem," sem rekel. "In res mi je žal. Toda Ema, ali razumeš, zakaj sem bila tako vznemirjen zaradi obleke?" Obrisala si je oči. "Ker je bila draga?" me je vprašala. "Ne gre samo za denar," sem ji razložil. "Gre za zaupanje, za skupno odločanje. Imela sva načrt, ti pa si ga popolnoma zanemarila, ne da bi se sploh pogovorila z mano."
Ema je bila nekaj časa tiho, potem pa je spregovorila: "Mislim, da o denarju nikoli nisem razmišljala tako kot ti. V moji družini je veljalo, da če smo nekaj hoteli, smo to preprosto dobili, tudi če smo za to morali vzeti posojilo." Prikimal sem: "Vem. In moral bi ti bolje razložiti, kaj si mislim o financah. Ampak Ema, zdaj sva ekipa. Te odločitve morava sprejemati skupaj." Pogledala me je, oči so se ji še vedno bleščale od solz: "Zdaj to razumem. Resnično razumem. Toda Mark, to, kar si storil ... me je res prizadelo."
"Vem," sem rekel in začutil težo svojih dejanj. "In obljubim, da ti bom do konca življenja to odplačeval. Če mi boš dovolila." Ema je segla proti meni in me prijela za roko. "Oba sva se zmotila, kajne?!" Stisnil sem ji roko: "Ja, res. Ampak iz tega se lahko kaj naučiva, kajne?" V naslednjih nekaj tednih sva se z Emo dolgo pogovarjala o denarju, zaupanju in najini skupni prihodnosti. Sestavila sva proračun, odprla skupni račun in si obljubila, da se bova o velikih nakupih vedno pogovorila, preden jih narediva.
Nekega večera, ko sva pregledovala najine finance, pa me je Ema pogledala: "Veš, razmišljala sem o svoji poročni obleki." Postal sem napet, saj me je skrbelo, da se bova spet prepirala.
"Kaj pa," sem jo vprašal. Nežno se je nasmehnila in pokazala na elegantno poročno obleko na obešalniku: "Prodala jo bom. Z denarjem bova šla na prave medene tedne, tokrat skupaj." Preplavil me je val olajšanja in ljubezni: "Si prepričana? Vem, koliko ti je ta obleka pomenila." Ema je segla proti meni in me prijela za roko: "Vendar ne toliko, kot mi pomeniš ti. Poleg tega je najin zakon več kot le en dan, kajne?"
Stisnil sem jo v objem in začutil, da bo morda pa vendarle vse v redu. Na koncu ni šlo samo za obleko ali denar. Šlo je za zaupanje in partnerstvo. Želel sem, da bi Ema spoznala, da zakon temelji na vzajemnem spoštovanju in skupnih odgovornostih. In včasih je stroga ljubezen edini način, da se to sporočilo prenese naprej. Kaj menite?
Po predlogi anonimnega ženina
*Imena so spremenjena.
Novo na Metroplay: Natalija Verboten o vrnitvi med poskočne ritme, družini in iskanju pomoči
