"Zavedala sem se, da podjetja na koncu zanima predvsem dobiček in da je fraza "smo kot družina" pogosto le prazna parola.
A verjela sem, da če delaš vestno in ostajaš lojalen, lahko v najtežjih trenutkih pričakuješ vsaj osnovno človeško razumevanje. Očitno je bilo to preveč. To, kar se mi je zgodilo, se mi še vedno zdi neresnično. V mislih znova in znova podoživljam dogodke in se sprašujem, ali bi lahko ravnala drugače.
Delam v pisarni. Plača je redna, a nadrejeni od nas nenehno zahteva več. Moja mama je bila mesece bolna. Pogosto je bila hospitalizirana, jaz pa sem bila njen glavni skrbnik. Usklajevanje službe in skrbi za hudo bolnega starša je bilo izčrpavajoče. Komaj sem spala. Vsak dan sem delovala na robu moči. Kljub temu sem se trudila dati vse od sebe – bolnišnični stroški so bili visoki.
Nekega dne, ravno ko sem se odpravljala v bolnišnico, me je nadrejeni ustavil in zahteval, da ostanem nadure. Rekla sem: "Ne morem. Moja mama umira." Kmalu zatem me je poklicala medicinska sestra. Mamino stanje se je poslabšalo, zdravniki so bili zaskrbljeni. Pričakovala sem vsaj kanček empatije. Namesto tega se je vse sesulo. Odgovoril je: "Stara je 72 let. Opravi delo ali si odpuščena."
Morda vas zanima tudi:
- "Fantu nisem dovolila, da bi kaznoval mojega otroka - ni njegov pravi oče" (izpoved)
- Brez skrbi: zakaj stavek "Potrebujem samo malo prostora" ne pomeni, da ljubezen ugaša
Te besede so me zarezale. Nisem imela časa za prepir. Odšla sem v bolnišnico. Mama je tisto noč umrla. Te izgube ne bom nikoli prebolela. O situaciji sem obvestila kadrovsko službo in se tri dni kasneje vrnila na delo. Nato sem prejela sporočilo, naj pridem na sestanek.
V pisarni je že sedel moj nadrejeni, tiho v pogovoru s predstavnico kadrovske službe. Povabili so me, naj sedem. Izrekli so sožalje. Dejali so, da razumejo, da je to zame težko obdobje. Nato se je ton spremenil. Predstavnica kadrovske službe je sklenila roke in dejala, da sta služba in družinske zadeve dve ločeni področji. Po dokumentaciji in poročilu o moji delovni uspešnosti, ki ga je pripravil moj nadrejeni, je bila moja načrtovana napredovanje preklicano.
Moja nedavna uspešnost in predanost delu naj bi bili ocenjeni kot nezadostni. Dodelili so mi dvomesečno poskusno obdobje, v katerem bom pod strogim nadzorom in brez možnosti bonusov. Če bo moja uspešnost po oceni nadrejenega ustrezna, se bo vse vrnilo v normalno stanje. Če ne, bom odpuščena.
Sedela sem v šoku. Prišla sem na pogovor, misleč, da bomo govorili o dopustu zaradi žalovanja. Namesto tega sem izvedela, da je moja kariera doživela hud udarec.
Poskušala sem pojasniti, da sem se soočala z družinsko krizo in skrbela za umirajočo mamo. Da bi v takšni situaciji vsakdo težko ostal popolnoma zbran. Kadrovska predstavnica me je poslušala, a je vztrajala, da podjetje zgolj sledi pravilom.
Nadrejeni je komaj kaj spregovoril. Le prikimal je, kot da gre za rutinski sestanek. Odšla sem z občutkom praznine. Izgubila sem mamo. In napredovanje, za katerega sem delala leta. Del mene je jezen zaradi popolnega pomanjkanja empatije. Drugi del me je strah. Poskusno obdobje pomeni, da me lahko vsaka najmanjša napaka stane službe. Bojim se, da jo bom izgubila in se znašla v dolgovih.
Kaj naj storim? Majhen del mene se celo sprašuje, ali bi morala ostati in dokončati delo. Ta misel mi je danes ogabna.
