Eden izmed bralcev je pisal o dolgo pričakovanem dopustu z ženo, ki se je nepričakovano spremenil v čustveni vihar.
"To nosim s seboj že več mesecev. Da zaščitim zasebnost vseh vpletenih, ne bom uporabil pravih imen. Sebe bom imenoval Mark, svojo ženo pa Emily. Torej, takole je. Z Emily sva načrtovala krajši dopust na Floridi. Samo midva. V zadnjem času nisva bila najbolj povezana in mislil sem, da bi nama ta oddih lahko pomagal, da se znova nekoliko najdeva.
Dva dni pred odhodom mi je Emily mimogrede omenila, da bi se njeni starši “morda oglasili za en dan”. Ideja mi ni bila všeč, saj se z njimi nikoli nisem zares razumel, a sem si rekel, da bom en dan prijaznega nasmihanja že zdržal.
Izkazalo se je, da “morda oglasili” pomeni, da so rezervirali isti hotel, iste datume in s seboj pripeljali še njenega brata in njegovo punco. Za to sem izvedel šele, ko sva stopila v hotelsko avlo in so tam vsi stali ter mahali, kot da pozdravljajo dolgo izgubljenega sorodnika.
Morda vas zanima tudi:
- "Posvojila sem sina - potem pa je njegova biološka družina podrla moj svet" (srce parajoča izpoved)
- "Ko sem po smrti moža znova šla na zmenek, nisem pričakovala, da bom ..." (izpoved 39-letnice)
Emily je bila presenečena, da me je to zmotilo. “Samo družiti so se hoteli. Saj ni nič takega.” Dopust naj bi bil najin, a očitno sem bil edini, ki se je tega še spomnil. Od tistega trenutka naprej je bila ves čas z njimi. Zajtrki z njimi, plaža z njimi, večerje z njimi. V nekem trenutku je njena mama rekla: “Mogoče bi Mark raje malo počival v hotelu, da ga ne skrbi, da bo preveč opečen,” in vsi so se zasmejali.
Sploh se nisem počutil vključenega. Počutil sem se kot gost, ki je prišel na zabavo, na katero sploh ni bil povabljen. Tretji dan je vse skupaj doseglo vrelišče. Za Emily sem načrtoval križarjenje ob sončnem zahodu. Nekaj, kar je že leta govorila, da si želi. Ko sem ji povedal, da je čas, da se pripravi, mi je rekla, da ne more iti, ker ima njena družina načrtovano “posebno večerjo” in da jih noče pustiti ob strani.
Težko sploh opišem razočaranje, ki sem ga takrat občutil. Nisem bil jezen, nisem kričal. Samo ... konec mi je bilo. Rekel sem ji, naj spakira in odide. Ni se prepirala. Tiho je rekla “prav”, in to me je zabolelo bolj kot vsak prepir. Res sem mislil, da razume, kako zelo me je prizadela.
Naslednje jutro pa sem se zbudil in jo videl, kako znova razpakira kovček. Njena družina ji je rekla, da naj ostane “še nekaj dni”, ker so že naredili načrte, ona pa je rekla, da “noče prizadeti njihovih čustev”. Vprašal sem jo, zakaj moja čustva niso pomembna. Ni imela odgovora. Samo pogledala me je s sočutjem, kar je bilo še huje.
Nisem ponosen na to, kar je sledilo. Rekel sem ji, da imam občutek, da me nikoli ni postavila pred njih. Niti enkrat. Da sem utrujen od tega, da sem tujec v lastnem zakonu. Njen brat je takoj posegel vmes in me označil za nadzornega. Njen oče pa je Emily predlagal, naj razmisli, “kakšno prihodnost si v resnici želi”.
In ona me ni branila. Niti malo. Z njimi je odšla na ogled znamenitosti, jaz pa sem rezerviral najzgodnejši možni let domov. Tri dni nisva govorila. Od takrat je vse čudno. Njena družina me praktično sovraži. Jaz pa sedim tukaj in se sprašujem, ali je res preveč pričakovati, da bi dopust z ženo vključeval … mojo ženo.
Rad jo imam. Res jo imam. A ta dopust mi je odprl oči na načine, ki jih nisem pričakoval, in zdaj se sprašujem o vsem. Sem jaz tisti, ki se moti. Sem prestopil mejo. Ali pa se končno zavedam, da je ta zakon veliko bolj enostranski, kot sem si bil pripravljen priznati?"
