Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokratno vprašanje je zeleno obarvano. Koliko prostora lahko namenimo svojim rastlinskim prijateljicam, ne da bi trpela kakovost bivanja?
Draga Polona,
imam 29 let, redno zaposlitev in pred kratkim mi je uspelo dobiti najemniško stanovanje v Ljubljani. Ja, vem, da sem uradno zmagala na loteriji odraslosti. Stanovanje je na dobri lokaciji, ni luknja, najemnina ne zahteva prodaje organa in celo sosedje so normalni. Skratka, to bi moral biti trenutek čiste sreče.
Ampak obstaja problem. Moje novo enosobno stanovanje preprosto ni dovolj veliko za moje rastline. Pri starših sem imela zanje skoraj mali botanični vrt, zdaj pa se že spotikam ob fikuse, monstere me gledajo postrani, polovica zelenega imperija pa je še vedno doma. Rastlin je že toliko, da je stanovanje skoraj neprepoznavno. Starša sta mi zelo jasno povedala, da rastline niso del dogovora o mojem osamosvajanju in da jih bosta, če jih kmalu ne odnesem, brez slabe vesti oddala ali odstranila. Ampak kam naj jih dam?!
Ne vem, kaj naj naredim. Stanovanja ne morem povečati, rastlin pa tudi ne morem kar zapustiti. Prosim, pomagaj, preden me rastline izselijo – ali pa starši njih.
Katja
Draga moja urbana botaničarka,
najprej čestitke. Ne za stanovanje, to je v trenutni situaciji sicer res samorog, ampak za to, da si si v življenju ustvarila nekaj, kar očitno živi, diha in zahteva več prostora kot povprečen partner. To ni majhna stvar. Rastline niso dekoracija, so odnos. In vsak odnos zahteva prostor.
Zdaj pa malo bolj realno. Živeti sam v Ljubljani je sicer krasno, a je tudi kompromis. Če boš v stanovanje poskušala stlačiti celo prejšnje življenje, boš kmalu živela v rastlinski različici Tetrisa, samo da boš vedno ti tisti kos, ki nikamor ne paše. Tega si ne želiš.
Rešitev pa ni, da se odpoveš rastlinam, ampak da jih začneš gledati bolj odraslo. Naredi selekcijo! Ja, vem, sliši se kruto, ampak tudi Marie Kondo bi ti rekla, da če ti rastlina ne prinaša več veselja ali vsaj kisika, morda ni treba, da gre s tabo v novo poglavje. Nekatere lahko podariš, druge razdeliš med prijatelje, tretje morda začasno posvoji kak coworking prostor ali pisarna, kjer bodo imele svetlobo in občinstvo.
Staršem pa jasno povej, da rastline niso stare obleke, ki jih lahko med praznjenjem omare brez hude drame vržejo stran, ampak del tebe. Če jih že morajo oddati, naj jih oddajo z dostojanstvom, ne kot kos starega pohištva. In še nekaj, draga moja: to, da si se odselila, ne pomeni, da moraš čisto vse, kar je doma tvorilo tvoj dom, preseliti s sabo. Nekatere stvari ostanejo zadaj, da imaš prostor za nove.
Stanovanje boš morda nekoč zamenjala, rastline bodo rasle naprej, ti pa tudi. Do takrat pa naj tvoj dom ne bo botanični vrt, ampak prostor, kjer lahko tudi ti dihaš.
Bodi dobro,
Polona
