Ena bralka je delila zgodbo, ki se je začela z objavo nosečnosti … in končala s precej nepričakovanim zasukom.
"Že dve leti živim s sostanovalko in sva prijateljici. Ima fanta, za katerega sem vedno govorila, da ni zanesljiv. Nima svojega stanovanja, nima redne službe, in rekla sem ji, da se bo slej ko prej morala raziti z njim. Pogovarjali sva se o tem neštetokrat, a me ni hotela poslušati – vedno je zavila z očmi in rekla, da pretiravam.
Nekega večera pridem domov in vidim, da je dnevna soba polna škatel. Iz sobe skoči moja sostanovalka, nasmejana do ušes, in reče: 'Morava ti nekaj povedati … imela bova otroka! In on se bo preselil k nama. Upam, da ti to ne bo problem!'
Ne spreglejte:
Ostala sem brez besed. Mislila sem, da je to grozna ideja – imeti otroka z nekom, ki še sam nima urejenega življenja. Ampak nisem bila pripravljena živeti z dvema dodatnima osebama. Povedala sem ji, da to ni pošteno in da nista pripravljena. Ona pa se je le nasmehnila, zamahnila z roko in rekla, da naj se izselim, če mi ni všeč.
Namesto da bi se prepirala, sem se odločila za tiho lekcijo. Začela sem ji puščati drobne, a neizogibne opomnike: neplačane račune, ki sem jih do zdaj vedno krila jaz, kup neočiščenih posod v umivalniku, pol opranega perila, pokvarjene sestavine v hladilniku … Skratka, vse tisto, kar je doslej samoumevno spregledala.
Čez nekaj dni je bilo stanovanje eno samo polje malih katastrof. Prepiri med njo in njenim fantom so postajali hujši, živci so popuščali. Ko je morala sama poskrbeti za polovico odgovornosti, jo je hitro zadelo spoznanje, da 'živeti skupaj' ni tako romantično, kot si je predstavljala. Po dveh tednih se je njen fant izselil.
Mogoče to ni bilo najbolj prijazno, priznam. Ampak bila je popolnoma nespoštljiva, manipulativna in prepričana, da lahko vse naredi po svoje. Ja, imam malo slabe vesti … a po drugi strani – nekdo ji je moral pokazati, kaj pomeni postaviti meje."
