In v takšnih trenutkih si radi mislimo, da bo družina stopila zraven – da nam bodo naši otroci v oporo, ko jo resnično potrebujemo. A njihove reakcije niso vedno takšne, kot bi pričakovali.
"Skozi vse življenje sem bila samostojna. Kot mati samohranilka sem vzgojila dva otroka, jima zagotovila vse, kar sta potrebovala, in poskrbela, da jima nikoli nič ni manjkalo. Vključila sem ju v šole in programe, ki sta si jih želela obiskovati na fakulteti.
Edina razlika med mano in večino drugih staršev je bila ta, da sem celo življenje živela v najemu – nikoli si nisem želela bremena lastniškega stanovanja. A pred nekaj meseci se je položaj drastično spremenil.
Izgubila sem službo in kmalu nisem mogla več plačevati najemnine. V trenutku stiske sem prosila hčer za pomoč, dokler se ponovno ne postavim na noge. Nič velikega nisem zahtevala, prav tako ne nečesa, česar ne bi zmogla. Pa vendar me je zavrnila – in ostala sem sama, da si poiščem drugo rešitev.
Morda vas zanima tudi:
- Psiholog razkriva: teh 5 težkih resnic o zakonu se večina ljudi zaveda, ko je že prepozno
- Zakaj 'razhodov' s prijateljicami ne jemljemo tako resno kot romantičnih?
Bila sem strta, a mi je uspelo urediti začasno bivanje. Nato pa se je prejšnji mesec zgodilo nekaj, kar me je povsem pretreslo. Hči si je kupila novo hišo in me povabila na vselitveno zabavo. Med ogledom prostorov se je ustavila, mi izročila rezervni ključ in se nasmehnila. Zdelo se mi je, da je to njen način, da pokopljeva pretekle zamere. Kako zelo sem se motila. Povsem neprizadeto je rekla: "Mami, ta ključ je samo za nujne primere."
Vprašala sem jo, kaj s tem misli, in odgovorila mi je, da se ne morem kar preseliti k njima ali jo prositi za pomoč vsakič, ko imam občutek, da gre nekaj narobe. Še več – rekla mi je, da sem pretiravala, ko sem jo prosila za pomoč po izgubi službe, saj sem težave na koncu rešila sama.
Niti slutila ni, da sem se po njeni zavrnitvi obrnila na njenega mlajšega brata – in da pri njem živim že ves ta čas. Z zaslužkom, ki je precej nižji od njenega, je na novo organiziral svoje življenje, da bi mi lahko pomagal, ko sem ga najbolj potrebovala.
Po ogledu hiše sem odšla brez besed in od takrat se nisem več oglasila. Čutim, da je bila hči sebična in brez sočutja. To ni vedenje, ki bi ga pričakovala od otroka, ki sem ga vzgojila. A sinoči mi je poslala sporočilo z opravičilom in pripisala, da bi jo morala sproti obveščati o dogajanju."
