To so tisti trenutki, ki prebudijo stare rane in nas prisilijo, da se znova soočimo z (pre)težkimi družinskimi pričakovanji.
"Vse skupaj se mi zdi neresnično. Jezna sem, hkrati pa kar nekako otopela. Ne vem. Potrebujem zunanji pogled, ker se mi misli samo vrtijo. Odraščala sem ob sestri, ki je bila očitna favoritka. Ne v smislu: “Ja, ja, ona je zlati otrok, ampak imata rada obe.” Ne. Ona je bila njihovo sonce, luna in zvezde. Jaz sem bila samo ... tam. Vsak rojstni dan, vsak najstniški kaos, vsaka najmanjša težava – ona je bila tista, ki je dobila pozornost, pohvale, izhode v sili in vso podporo.
Pri devetnajstih sem si rekla: super, veselite se svoje izbranke, ampak jaz grem. Spakirala sem svoje stvari, si zgradila življenje, plačevala račune, delala napake in jih popravljala sama. Takrat brez zamer – samo potrebna distanca.
In potem pride pretekli teden. Oče me pokliče od nikoder, z glasom, ki se mu trese. Pove, da so zadaj s plačili in da nujno potrebujejo 5.000 dolarjev, sicer lahko izgubijo hišo.
Ne spreglejte:
- V tem mesecu se zgodi daleč največ prevar - obstaja razlog, zakaj (in ne, ni december)
- "Moja snaha mi ni dovolila več videti vnukinj, dokler ni posredoval moj sin in ..." (resnična izpoved)
Moja prva reakcija? Grenak smeh, za katerega sploh nisem vedela, da ga nosim v sebi. Dobesedno sem rekla: “Zakaj kličeš mene? Pokliči svojo princesko, ne mene!!” Pogovor se je hitro končal.
Kasneje pa izvem del zgodbe, ki me je zares zlomil: preden sta se obrnila name, sta poskušala prepričati mojo sestro, naj ona kontaktira mene in me prosi za denar – ker ga sama nima. Prosim?!
Ista sestra, katere življenje je že leta popoln tornado? Ista, ki sta jo vedno in povsod branila? Ista, za katero nista nikoli priznala, da sprejema slabe odločitve? Ta sestra?!
Niti enkrat se nista pritožila nad tem, da sta jo podpirala. Niti enkrat nista priznala favoritizma. Nikoli je nista prosila, naj končno prevzame odgovornost. A zdaj sem spet jaz tista “odgovorna”, tista, ki mora reševati situacijo? Po letih, ko sem bila v družini praktično obrobna figura?
In naj bo jasno: nisem narejena iz denarja. Imam stabilno življenje, ampak nimam 5.000 dolarjev, ki bi jih lahko kar vrgla staršem, ki so me leta ignorirali. Ne vem več, ali sem bila prestroga, ali sem končno postavila nujne meje, ali pa mi preteklost še vedno tako zamegljuje pogled, da ne vidim več objektivno."
