"Moj dojenček je tragično umrl pri treh mesecih - upala sem, da so le slabe sanje" (resnična izpoved) - Resnične izpovedi

Z možem zdaj ustanavljata Baby Loss Club, da bi podprla druge starše. V intervjuju za Charlotte Cripps je delila svojo zgodbo.

"Naš prvi otrok, Bella, se je rodila septembra 2022, kmalu po moji poroki z možem Georgeem. Imela sva neverjetno srečo, saj nisva imela nobenih težav z zanositvijo. Bila je pravi mali angelček in oba sva vedela, da si želiva več otrok. Hitro sem zanosila z Archiejem. Bila sva preplavljena z veseljem.

Nič ni bilo nenavadnega, nosečnost je potekala gladko. Vse preiskave so bile v redu, lepo je rastel, opravila sva tudi neinvazivni predrojstveni test, da bi bila popolnoma prepričana, in vse je bilo brez posebnosti. Spoznala sva tudi spol.

Prehod iz enega na dva otroka je bil izziv, a finančno nama ni bilo težko – hiše ali avta ni bilo treba menjati. Izbirala sva imena, kupovala nova oblačila, ker je bil Archie drugega spola. Moja sestra Anna je bila noseča istočasno kot jaz, njen otrok pa je bil napovedan nekaj tednov po Archieju, zato sva to pot preživljali skupaj.

V Nepalu izbrali novo boginjo, stara je dve leti

Rodila sem naravno, z epiduralno, v 39. tednu. Bil je poseben trenutek, ko je ležal na mojem prsnem košu takoj po rojstvu. Sprva sem se, tako kot pri Belli, dva tedna borila z dojenjem. Dala sem vse od sebe, a ker ga nisem mogla spraviti k prsim, sem prešla na adaptirano mleko. Rodila sem se namreč le z eno roko, kar je dojenje oteževalo. Archie je bil zelo srečen dojenček. Klicala sem ga “moj mali mož”. Ves čas se je smejal, se igral in lepo rastel.

Morda vas zanima tudi:

Življenje postane težko, ko te zadane realnost. Pogosto sem se vračala k misli, kako izgubljena, osamljena in izčrpana sva se počutila. Zdelo se mi je, da ne obstajajo orodja, viri ali skupnost, ki bi nama pomagala zgraditi “komplet za preživetje”. Želela sem to spremeniti.

Za konec tedna smo se odpravili v Norfolk, kjer imamo družino, v majhno hišico blizu Burnham Marketa. Ob obisku Georgeovih staršev sem tašči rekla: “Archie je danes malo tih. Ni čisto takšen kot ponavadi. Malo je zaspan.” Ni pa bilo dovolj zaskrbljujoče, da bi poiskala zdravniški nasvet. Nenavadno je bilo, da ni dokončal stekleničke, a nisem se preveč obremenjevala.

Ob 19.30 smo se vrnili v hišico. George je okopal Bello, jaz pa sem Archieja položila v posteljico v moji sobi, poleg postelje. Včasih je bil zvečer nemiren, a tokrat je zaspal presenetljivo hitro. Šla sem dol, umila stekleničke, vključila pomivalni stroj in nato odšla v posteljo. Še enkrat sem ga preverila – bil je v redu. Potem sem zaspala. George je spal v sosednji sobi, ker ga nočno hranjenje hitro zbudi.

Nenadoma sem se prebudila prestrašena, s tistim občutkom, da nekaj ni v redu. Sklonila sem se k Archieju v posteljici – bil je moder, hladen in nepremičen. Pomislila sem: “Moj Bog, mrtev je.” Hitro sem ga dvignila, stekla v sobo k možu, kričala in vpila. Bella se je zbudila in začela jokati. George je skočil s postelje, jaz pa sem Archieja položila nanjo. Edino, kar sem mislila, je bilo: “Kaj za vraga zdaj storiva?”

Poklicala sva nujno pomoč. Ženska na drugi strani nama je rekla, naj ga položiva na tla in slediva njenim navodilom za oživljanje. Medtem ko sem mu dajala umetno dihanje, se je telo razširilo in upala sem, da oživlja. Potem sem dojela, da se to ne dogaja.

Ker naju poštna številka vodi do hiše na vrhu ceste, je moral George ven, da usmeri reševalce. Ko sem zaslišala korake po stopnicah, se mi je vrnila upanja: “Zdaj je v zdravniški oskrbi, zdaj bo vse v redu.”

Toda ni bilo. Na cesti so bile reševalne ekipe, helikopter, policija, jaz pa sem kričala in si želela, da bi se vse končalo kot slabe sanje.

V bolnišnici sem se počutila kot odvečna. Zdravniki so delali na njem, jaz pa sem v hodniku kričala in potem pobegnila ven na parkirišče. Tam sem imela popoln zlom, dokler me ni podprla medicinska sestra in me pospremila nazaj. Klicala sem sestro Anno, ki je pravkar rodila. Ko mi je po več klicih končno odgovorila, sem rekla: “Archie je mrtev,” in telefon padel iz rok. V naslednjem trenutku je bila že ob meni.

Dva zdravnika sta naju prosila za dovoljenje, da izklopita aparate. Archie je umrl zaradi SIDS. Bil je povsem zdrav. V sebi sem se krivila – čeprav zaman. Nisem se mogla posloviti od njega, kar je ena mojih največjih življenjskih bolečin.

*Kaj je SIDS? Sindrom nenadne smrti dojenčka SIDS se nanaša na nepojasnjeno smrt na videz zdravega otroka. Nekateri to imenujejo tudi smrt v posteljici, saj dojenček običajno umre v svoji posteljici. Vzrok za to še ni znan. Vendar se zdi, da je SIDS morda povezan z okvarami v delu otrokovih možganov.

Zunaj bolnišnice naju ni čakala nobena pomoč. Družina je stopila skupaj za nekaj tednov, jaz pa sem terapijo našla v dolgih sprehodih po plaži v Norfolku, kjer sem se pogovarjala z njim. Tako je še danes.

V njegovo čast sem skupaj z možem ustanovila Baby Loss Club – spletno platformo, ki nudi skupnost, strokovne vire in terapije za vse, ki so izgubili otroka. Ustanovila sva tudi Bundle Club – premium tombolo, ki bo financirala terapije. Cilj fundacije je financirati milijon brezplačnih terapevtskih srečanj za ljudi, ki se soočajo z izgubo. To je način, da Archie živi naprej.

Kmalu po njegovi smrti sem spet zanosila. Rojstvo sina Teddyja mi je vrnilo upanje, a strah ostaja. Archieja ne bo nikoli nič zamenjalo, a s sprehodi na obalo in pogovori z njim ohranjam občutek bližine."

Povzeto po Independent