S prijateljicami sedimo na kavi. Klasična scena, kavice, sonček in globoka debata, ki je tokrat tekla o prihodnosti, naši karieri, družini in naših sanjah. Kaj je bolj pomembno? Kaj ima prednost? Kje je tista točka, ko lahko rečeš, da si uspešna ženska in, da si nekaj dosegla? Kdaj dosežemo občutek zadovoljstva? Če ga sploh kdaj.
Do skupnega imenovalca oziroma odgovora nismo prišle, ker ima vsaka svoj pogled na življenje in prioritete. Debata pa je vseeno kar hitro prešla do točke, s katero smo vse seznanjene in jo dobro poznamo: stres. Tisti konstantni občutek, da je vsega preveč. Vse pridno študiramo, delamo in tekamo iz službe na faks, iz faksa na trening in druge prostovoljne projekte. V ozadju se namreč vedno ukvarjamo s tiho mislijo, če bom dovolj delala zdaj, si bom čez nekaj let ustvarila neko varno okolje zase in svojo družino.
In kam to pelje?
V resnici smo odrasle v kulturi, kjer je »side hustle« skoraj že obvezen. Kjer ni dovolj, da imaš eno redno službo, najmanj, kar lahko ponudiš, je še dodaten prostovoljni projekt, svojo spletno stran z referencami, popoln LinkedIn profil in seveda Instagram za vpogled v popolno zasebno življenje polno potovanj in super družbe. Ob vsem tem pa je seveda pomembno, da poskrbimo zase, imamo čas za prijatelje, fanta, treninge, izgledamo čudovito, zdravo in umirjeno. Precej popolnosti na enem kupu.
Preberi še:
- "Fanta je najbolj vzburilo, ko sem naredila TO" (vroča ideja za vse, ki živite v bloku)
- Klic na pomoč obupane Slovenke: "Ne vem, s kom sem noseča!"
Živimo namreč v dobi perfekcionizma, individualizma in nevidnih, a močnih pritiskov. Nič ni narobe z ambicijo in trdim delo, težava nastane, ko vse postane preveč. Ko delamo iz dolžnosti do družbe in ne iz svojega lastnega veselja. Ko smo vsem na voljo ves dan in vsak dan, brez mej. Postanemo generacija, ki ni nikoli zares izklopljena. Dodajmo k temu še pritisk ekonomske negotovosti. Stanovanja, prihodnost, otroci. Kako bomo lahko dosegle življenje v stanovanju, ki je podobno tistemu naše najljubše vplivnice? In kaj si bodo mislili drugi, če ne grem letos na potovanje na Bali, ampak samo na Hrvaško? Mediji in družbena omrežja pa nas poleg tega učijo še, da moramo biti samozadostne, da se ne smemo zanašati na druge in si vse priskrbeti same, hkrati pa naj občutimo vsak trenutek življenja, ker gre ta hitro mimo.
Prosim lepo ... kako naj se kot mlade ženske prebijemo čez vse to?
Mladost naj bi bil čas raziskovanja, ustvarjanja, norih idej in spontanosti. A zdi se, kot da nam je narekovano, kakšno naj bi bilo naše življenje. In če ni tako, te preplavi občutek, da nekaj zamujaš, da si nekje zadaj za drugimi.
Zato je pomembno, da se v tem kaosu ustavimo in se vprašamo, kaj si zares želimo same. Katera je tista sila v nas, ki nas žene naprej, o čem smo sanjale kot male deklice? Pomembni so majhni koraki, ki nas bodo pripeljali do našega cilja. Kljub pritiskom družbe se moramo zavedati, da je naše življenje samo naše in da živimo zase, zato si zaslužimo življenje, ki bo pisano po naših merilih. Redefinirajmo popolnost morda za katero to niso želje drugih, biti mama, žena, direktorica in dobitnica Nobelove nagrade, morda je čar v tem, da postanemo to, kar smo same, to, kar smo si od nekdaj želele. Počasi. Po svoji poti in s podporo ljudi, ki v nas vidijo vrednost in uspeh, še preden to vidimo same. Tistih, ki ti ploskajo, ko si na tleh in na vrhu.
Ko postanemo oblikovalke svojega življenja, postanejo drugi, socialna omrežja in zunanji šum navdih ali spodbuda in ne merilo naše vrednosti. Izzivi postanejo okoliščine, ki nas gradijo, učijo naših mej in redefinirajo. Zato je pomembno, da najdemo v čar prav v tem kaosu in se postavimo na položaj kapetanke svoje ladje.
