"Vse skupaj zanika. Ne prizna in govori, da si izmišljujem."
"Vedno sem imela željo po pisanju dnevnika. Ko sem šla na svoje pri 24-ih, sem pričela s pisanjem. Sedaj sem [stara, op. a.] 35. Živim v majhni garsonjeri. Mama in oče sta prodala stanovanje, ko sta se ločila leta 2009. Ker je mama živela pri nekem partnerju in sta šla narazen, ni imela kam iti, pa je me prosila, če je lahko kak mesec, dva pri meni. Sem privolila. Spi na kavču.
En dan mi je vzela moje ključe, sama sem mislila, da sem jih pač nekam založila. Pa je rekla mama, naj vzamem njene. Ok, včasih res kam nekaj dam in iščem, iščem, ker sem pozabila, kam sem nekaj dala. Rečem ok, vzamem njene ključe in grem v trgovino. Tam na tistem krogecu (ringu), kjer imam ključe, imam; ključe stanovanja, nabiralnika, vhodnih vrat za v blok in ključe moje omare.
Čeprav živim sama, imam eno srednjo omaro, kjer imam določene stvari zaklenjene: kakšno dokumentacijo – moja spričevala, zdravniške izvide, denar in tudi moj dnevnik.
To imam že v podzavesti, da pomembne stvari zaklepam, ker v mladosti so samo brskali po mojih stvareh – ata in mama. Potem pa mi je tudi brskala po mojih stvareh cimra iz dijaka … ona si je vse izposojala brez vednosti drugih … in rada zaklepam kakšne bolj pomembne reči. Naj omenim, da ko sem prihajala domov iz dijaškega, mi je vedno zmanjkal kak €, ker moja mama je vedno, vedno kradla denar ali od mene ali od očeta ali od bilo katerega partnerja. Rada kupuje stvari, ki jih sploh ne rabi, zapravlja, na koncu pa okoli fehta ali pa od katerega domačega kaj vzame.
Ker je mama že bila radovedna, kaj imam not v omari, se je odločila, da mi skrije ključe, mi da njene ključe in potem, ko jaz grem, mi brska po stvareh. 25 minut kasneje pridem iz trgovine, ker je bil prižgan radio, me sploh ni slišala, pa jo zalotim pri branju dnevnika … se skregava in mama je šla ven. Potem sem preštela tudi denar.
Nimam doma dosti denarja. Imam denar na banki. A sem imela doma 850 € zaklenjenih. Preštejem denar in vidim, da imam 750 €. Mama je zanikala, da je vzela denar. Ne prizna in govori, da si izmišljujem.
To je bilo včeraj. Sem ji dala pogoj, da se izseli v roku enega meseca. Ker je pri meni že blizu dveh mesecev. No, zdaj govori, da sem najslabša hčerka," je na priljubljenem forumu potožila Slovenka.
Ne spreglej:
- Razkrivamo vprašanja, ki jih kulturni ljudje nikoli NE zastavljajo (niti bližnjim ne)
- Izpoved šokiranega Slovenca: "Bili smo priča ugrabitvi, mlajši postavni moški je ..." (+ kaj narediš, če si priča sama)
Si se znašla v podobni situaciji s katerim od tvojih bližnjih?
Postaviti meje, še posebej osebi, ki nam je izjemno blizu, je težko, vendar pa je to pomembno za tvoje mentalno zdravje in konec koncev tudi dobro počutje v lastnem stanovanju. Tako lahko zadevi pristopiš kar se da neposredno, ne da bi izpadla nespoštljiva ali nesramna:
1. Postavi jasne meje
Pravico imaš do zasebnosti, spoštovanja in varnega doma. Opomni se, da ni čisto nič narobe s postavljanjem meja in da dejanja druge osebe niso odraz tvoje vrednosti.
2. Pogovori se, ampak mirno
Izberi miren čas za pogovor. Bodi odločna, vendar spoštljiva: "Zalotila sem te med brskanjem po mojih stvareh, prav tako pa sem ugotovila, da mi manjka denar. To nikakor ni sprejemljivo." Pri tem uporabljaj besede, kot je 'jaz': "Počutim se nespoštovano, ko ne spoštuješ mojega prostora," in postavi jasno mejo, na primer: "V enem mesecu se moraš izseliti."
3. Ne dovoli si manipulacije
Če te ta oseba poskuša obtožiti ali obrniti tvoje besede sebi v prid, ostani odločna: "Razumem, da si razburjena, vendar je moja odločitev dokončna." Ne zapletaj se v prepire o preteklosti.
4. Držite se svojega načrta
Nikar ne začni popuščati in poišči podporo prijateljev ali nekoga, ki mu zaupaš. Postavljanje meja je težko, vendar je nujno za tvoj mir.
Novo na Metroplay: "Po srcu sem rokerica." - Nina Strnad | Elle podkast
