Ženska iz spodnje zgodbe se je znašla pred težko dilemo: ali dolguješ pomoč staršem, ki ti niso pomagali, ko si bila najbolj ranljiva?
"Sem mama samohranilka treh otrok. Vsak dan lovim ravnotežje med službo, šolo, vrtcem in tem, da sem sploh prisotna mama. Zdaj pa mi družina očita, da sem sebična, ker nočem skrbeti za ostarela starša ali plačevati njunih bolnišničnih stroškov – čeprav bi si to finančno lahko privoščila.
Stara sem bila 18 let, ko se mi je življenje čez noč obrnilo na glavo. Zanosila sem. Bila sem prestrašena, mlada in popolnoma izgubljena. Namesto pomoči so mi starši rekli, naj prevzamem odgovornost. Oče je bil zelo jasen. Rekel je, da če se odločim obdržati otroka in postati mama, moram to storiti sama. Izselili so me iz družinskega doma in prisiljena sem bila najeti majhno stanovanje.
Res je, starši so mi plačevali najemnino in mi dajali nekaj denarja. Plačali so tudi obiske pri zdravniku, dokler nisem dobila službe. Ampak - ali je denar res vse?
Rodila sem sama. Za varstvo sem se znašla sama. Učila sem se biti mama, medtem ko sem se sama še počutila kot otrok. V letih, ki so sledila, sem vzgojila tri otroke z dvema različnima moškima – oba sta me zapustila. Najstarejša je zdaj šolarka, srednji sin je pravkar dopolnil sedem let, najmlajši pa je še dojenček. Vsak mejnik je prinesel stres in izčrpanost. Ni bilo mame, ki bi pomagala po porodu. Ni bilo družine, ki bi preverila, kako so moji otroci.
Morda vas zanima tudi:
- "Posvojila sem sina - potem pa je njegova biološka družina podrla moj svet" (srce parajoča izpoved)
- "Ko sem po smrti moža znova šla na zmenek, nisem pričakovala, da bom ..." (izpoved 39-letnice)
Biti mama samohranilka ni le težko – je neprekinjeno. Ves moj čas se vrti okoli otrok. Vožnje v šolo, plačevanje vrtca, varstvo, zdravniki, skrb, da je doma vedno hrana. Ko eden od otrok zboli, se vse sesuje. Ko dojenček ponoči joka, se naslednje jutro še vedno vstanem zgodaj za šolske obveznosti. Prijateljev nisem videla že leta. Na dopustu sama nisem bila še dlje.
Delala sem, medtem ko sem nosila dojenčka. Odrekala sem se sebi, da sem lahko varčevala za prihodnost otrok. Pozno v noč sem pomagala hčerki pri domači nalogi, medtem ko sem v naročju zibala jokajočega dojenčka. To je bilo moje vsakdanje življenje. Moja družina ni bila del tega.
Pred časom pa je oče dveh mojih otrok umrl in zapustil precejšnjo vsoto denarja za preživnino ter lep dom za otroke. In takrat se je družina nenadoma spomnila name. Ne vem, kako so izvedeli, a kmalu sem prejela klic: starša sta stara in bolna. Mama je večkrat v bolnišnici. Tudi oče ima težave.
Prvi se je oglasil brat. Rekel je, da so stroški visoki, in me prosil za pomoč. Govoril je o bolnišničnih računih, oskrbi na domu in o tem, kako bi morala družina držati skupaj. Rekla sem mu, da nisem bankomat. Da ne morem prevzeti odgovornosti za starše, ki niso hoteli prevzeti odgovornosti zame.
Dve uri kasneje sem otrpnila ob sporočilu mame: ‘Vedno si bila nehvaležen otrok, a mislila sem, da si do zdaj že odrasla in znaš ceniti, kar smo naredili zate. Očitno ne.’ Ceniti kaj? Da so me udobno vzgajali? Da so skrbeli zame? Saj je to vendar naloga staršev. Nikoli nisem imela čustvenega odnosa z njima. Zdaj pa me predstavljajo kot razvajeno hčerko.
Ne zavračam ju iz sovraštva. Zavračam, ker nimam česa dati. Denar, ki ga imam, pripada mojim otrokom. Moji starši so se pred leti odločili. Odločili so se, da ne bodo pomagali noseči hčerki. Da ne bodo prisotni ob porodu, ob neprespanih nočeh, ob letih boja.
Zdaj želijo pomoč, ker so stari, bolni in v bolnišnici. Brat me neprestano kliče. Pravi, da sem brezsrčna. Da mama joka. Vse to čustveno izsiljevanje me je prisililo k razmišljanju. Sem res prekruta, ker na prvo mesto postavljam potrebe svojih otrok?"
