"Lani sem šla. Bila sva še skupaj, ampak v resnici že dolgo ne. V hiši tišina, vsak zase, otrok edina vez. Zdaj imam novo službo, več sebe, več miru. Ampak včasih … ko mali pride z vikenda, pa reče: 'Ati mi je spekel palačinke in bil tiho vso dopoldne,' me nekaj znotraj stisne. Nisem šla zato, da bo on trpel. Hotela sem sebe nazaj. Ampak, ne vem.
A sem zlomila nekaj, kar bi lahko še popravljala?
Zdaj se slišiva samo še za ure in prevoze. Včasih me pogleda in vidim bolečino v očeh. Ste kdaj šle? A gre to mimo? Po enem letu me boli, ko ga vidim takega. /.../ Sem samska, oba sva samska, nisva se dovolj trudila eden za drugega, vsak vlekel na svojo stran. Žal mi je, tako kot njemu. Sva morala biti narazen nekaj časa, da vidiva svoje napake," je iskreno zapisala ženska.
Ne spreglejte:
Preberite, kaj so ji svetovali drugi:
1. "Napiši svoje občutke, ji jih doživljaš ob vsem tem, podrobneje na papir. Prednosti in slabosti. Ampak ne vračaj se nazaj. Bodi v sedanjosti in skušaj združiti očeta kot vez s otrokom za prihodnost s omejitvami. Vse ti je dano, le osvobodi se okov."
2. "Mogoče bosta pa oba ugotovila, da sta naredila napako. Imata skupnega otroka, ki vaju lahko ponovno združi, seveda pa morata biti popolnoma odkrita eden do drugega. Ni prepozno, vso srečo vam vsem trem želim ☀️."
3. "Verjamem, da boli. Zdrži. Nisi šla na vrat na nos, odločila si se, najbrž prvič zares zase. In popravljala si, a ni bilo sprememb. Ne imej zaradi tega slabe vesti, čeprav te še vedno boli. Boli oba, tudi njega. Čas, čas, čas. Objem."
4. "Mogoče pa ni prepozno. Meni se zdi, da se danes pari premalo trudijo za zvezo, kar obupajo in konec. Če ga imaš rada, če ni bil vzrok za razhod odvisnost, nasilje, varanje, aroganca ali brezbrižnost, potem se mogoče spet povežeta, vendar na višji ravni, z več sodelovanja, skupnega preživljanja časa, pogovorov, dotikov, ljubezni, ... Samo dajta karte na mizo takoj, vsak naj pove, kaj pričakuje in ne pričakuje od partnerja, in če lahko sprejmeta kompromise, sta lahko še zelo srečna, če ne še bolj.
Pač, kot da bi začela na novo, začnita z zmenki, pa bosta videla, kam pelje. Midva sva oba okoli 50 – so bili vzponi in padci, vendar sva grizla in se trudila in borila za naju ves čas. Trenutno pa sva tako povezana, kot še nikoli v življenju. Bodi frajerka in ga povabi en večer ven na pijačo in čvek. Pa potem spet enkrat na večerjo, potem boš videla, kako se bo odzval on. Držim pesti za vaju."
5. "Včasih sta distanca in tišina bistveni, da ljudje spoznajo stvari, ki jih prej niso."
6. "Glede na opis bi tekla, da je prišlo do tega, [do česar pride, op. a.] pri večini. Odtujitev in samo to. Hudičevo težko je najti pot nazaj do partnerja. Bere se, kot da nista poskušala reševati ničesar, kot da se nista pogovorila, kaj je narobe, samo, da si se odločila, da je to to, da moraš najti sebe. Veš, to 'najti sebe', je itak v modi. Ampak, kaj pa je to jaz?
Leta, otroci, družina nas spremenijo, zagotovo, in to zelo, zelo. V družini prihod otroka praviloma prinese spremembe in drug nivo. In nove obveznosti, s katerimi je potrebno živeti. Če imaš to moč, bi jaz predlagala, da gre otrok enkrat nekam za vikend, vidva pa se vsedita in začnita pogovarjat. Povej, kar vidiš in kar čutiš, in se vprašaj, koliko si sama kriva, da je prišlo do tega."
