"Že dlje časa berem tukaj razne odgovore in nasvete. In kar dvigne mi tlak, ko pišete nekateri /.../ 'Nikoli partnerja z odvečno prtljago', 'ta baba je itak zanič, če ima froca in moškega ni znala obdržat' itd. Pa kaj vam je, no!! Ljudje gredo narazen, z otroci ali brez! In po vaši logiki je potem ta starš kužen? Dajte si že dopovedat, da obstajajo različni ljudje. Nekateri žal res z 'neurejenim podstrešjem' in potem trpijo seveda njihovi otroci, zaradi napačne vzgoje in načina življenja. In potem priti zraven v tak odnos je res noro.
Saj kot posameznik težko kaj spremeniš. Ampak to ne pomeni, da je vsak samski starš isti, hudiča! Ogromno normalnih ljudi ostane samih z otroki, zaradi xx možnih vzrokov.
In potem najde svojo srečo, saj si jo zasluži, kot vsak človek. Težave pridejo vedno, v zvezi z otroci, tvojimi ali netvojimi, ma nima veze. Edino je važno, kako jih rešiti. Nikoli ne more noben biti v vezi kot stranski člen. Češ, saj ni moj otrok, ni moja stvar in skrb. Če se dva odločita biti skupaj, se odločita tudi sprejeti skupne odločitve. Če tega nista zmožna, potem bo zagotovo skupno življenje pekel. Ni vsak za otroke, kaj šele za vzgojo drugih. To spoštujem, a prosim nehajte metati vse v isti koš," je na priljubljenem forumu kritiko napisala neka ženska.
Ne spreglejte:
Odgovori, ki so se vrstili pod objavo, so bili precej raznoliki; od ostrih opozoril do bolj razumevajočih pogledov.
Eden najbolj odrezavih komentarjev pravi: "Potem ugotoviš, da je edini odgovor BEJŽI STRAN … ker tam je očitno, po pisanju mnogih, otrok diktator, ki določa in sme početi vse, ti si pa nek pezde, ki moraš otroka prositi za dovoljenje, kako boš živel." Takšno življenje je za nekatere preprosto nesprejemljivo: "Ne, ne, ne, samo stran, kdo bi se hotel s takimi ljudmi ukvarjati." Podobno razmišljanje izraža še nekdo: "Tisti s prtljago naj se parčkajo s tistimi s prtljago. Za samske brez otrok pa res ne priporočam partnerjev s prtljago. Pa naj bo to grdo ali lepo slišat. To so dejstva."
A na drugi strani se oglasi glasna kritika takšnih pogledov: "Resno? Torej, da niti ne sanjam o ljubezni več, ker nekoč z enim ni šlo? Prtljaga? Otroci so dar. Kako ste lahko tako grobi in nesramni?" Po tem mnenju niso otroci tisti, ki uničijo odnos: "Če se dva ne moreta zaradi otrok zaljubiti, potem se verjetno ne bi mogla niti, če jih ne bi bilo." Gre torej za vprašanje, ali si partnerja "želita biti drug z drugim ne glede na vse – to je tisto ‘brezpogojno’, o čemer jaz govorim."
Nekdo drug pa zadevo gleda bolj pragmatično: "Realno gledano, pa ena samska tam do 30. leta, zakaj bi si zapletala lajf zaradi enega ocka in se neprestano prilagajala? Zraven bi imela še bivšo, cel kup zadev za reševat, plus tega, da nisi nikoli ziher, zakaj je šla prva zadeva narazen." Še posebej, ko pride do vprašanja vzgoje: "Nekako si pa ne predstavljam, da bi nekdo mojega otroka od prej želel prevzgajati … Na katero stran se kot mama postaviti – na stran otroka ali na stran novega partnerja?"
Veliko jih je je tudi opozorilo, da si s partnerjem z otroki "definitivno nakoplješ eno ali dve težavi več". Pogosto naj bi bili ravno bivši partnerji največji kamen spotike: "V 80 % nagajajo in spodkopavajo tvojo avtoriteto pri svojih otrokih." Poleg tega so otroci lahko prizadeti, ker "ata ni z mamo", vse skupaj pa spremlja "tisto neprekinjeno usklajevanje terminov in obiskov. Ne hvala, življenje je že tako preveč komplicirano – z tujimi otroki pa je 3x bolj."
Eden od odgovorov pa vendarle poskušal iskati ravnovesje: "Moje mnenje – čisto odvisno od situacije do situacije." Če je eden od staršev odsoten (npr. zaradi smrti ali ker se je odpovedal otroku), lahko novi partner celo dobi možnost soodločanja: "Jaz kot novi partner neki materi samohranilki bi pričakoval, da imam besedo pri vzgoji tudi tega otroka." A če je bivši prisoten, to po njegovem mnenju ne bo šlo, saj bi hitro prišlo do konfliktov: "Pri vzgoji bi bil lahko popolnoma na drugačnih bregovih z bivšim, in kot tak ne bi nič doprinesel k razvoju otroka, kvečjemu bi bilo samo slabše."
