Star sem 35 let, poročen 8 let, imava dva otroka (stara 5 in 2 leti). Z ženo (34) sva si v marsičem še vedno zelo blizu: smejiva se, se pogovarjava, dobro funkcionirava kot ekipa. A zadnje leto je bilo težko na najbolj predvidljive načine: izčrpanost, stres v službi in nenehen tempo starševstva. Najino spolno življenje je postalo nekonsistentno in ne da bi se tega zares zavedal, sem to začel jemati osebno.
Ne spreglejte:
Moj običajni vzorec je bil, da sem iniciativo prevzel spontano. Ne agresivno; pač tisti trenutek, ko končno leževa v posteljo, luči so ugasnjene, ona še malo brska po telefonu, jaz pa rečem "hej …" in se je začnem dotikati. Včasih je bila za. Včasih se je zdrznila in rekla "ne danes", jaz pa sem takoj odnehal. Iskreno sem mislil, da sem spoštljiv, ker se umaknem, ko reče ne.
Prejšnji konec tedna pa me je posedla in rekla nekaj, kar me je res zadelo: "Želela bi, da nehaš naključne dotike spreminjati v uvod. Potrebujem občutek varnosti, da se lahko sprostim, ne da bi ves čas razmišljala, kam to vodi." Razložila mi je, da potrebuje več napeljevanja, več flirtanja že čez dan in več nespolne naklonjenosti, ki tudi ostane nespolna.
Jaz sem se seveda branil (ker pač) in izustil najbolj neumno stvar, kar sem jo lahko: "Poročena sva. Ne bi mi bilo treba vsakič spraševati." Na njenem obrazu je vse upadlo. Mirno je rekla: "Točno zato ti to govorim; ker misliš, da je zakon prost vstop." Brez kričanja. Brez drame. Samo tisto tiho razočaranje, ki zaboli bolj kot jeza. Od takrat se mi vse to vrti po glavi. Že res, da jo v svoji glavi vprašam, ampak tega ne povem na glas.
Nikoli je ne bi hotel spraviti v položaj, kjer bi se počutila stisnjeno v kot, a zdaj vidim, da s svojim vzorcem to vseeno počnem.
Zavedam se tudi, da sem se skrival za "spontanostjo" kot izgovorom, da se čez dan nisem zares potrudil. Pomagam pri uspavanju otrok, pospravljanju, pranju perila, a mentalno sem na telefonu. Potem pa ob 23.30 hočem intimnost takoj in pričakujem, da bo tudi ona v trenutku prestavila prestavo. Ko mi je to tako razložila, je imelo popoln smisel. In hkrati sem se ob tem počutil ogabno.
Zdaj pretiravam v drugo smer. Sem tog, neroden, skoraj se bojim jo objeti, da ne bi izgledalo, kot da to počnem zato, ker hočem seks. Opazila je in rekla: "Nisem te prosila, da z mano ravnaš kot s steklom. Prosila sem te, da poslušaš." /.../ Ljubim svojo ženo. Privlačna mi je. Želim, da se počuti zaželeno, ne 'vodeno' ali ujeto. Trenutno pa se počutim predvsem osramočeno in izgubljeno glede tega, kako naprej.
Vir: Facebook
