"Hčerkin fant živi pri nas že šesto leto. Glede na to, da ne prispeva nič za hrano oziroma tudi druge stroške, me zanima, če je to normalno. Hčerki ne upam tega niti omeniti, saj je njej samoumevno, da je pri nas, saj spada k njej," se je na forumu oglasila slovenska mama. "[Živimo] v hiši, oba sta zaposlena. /.../ Imata sicer ločeno stanovanje v hiši tudi s kuhinjo, vendar hčerka hodi v moj hladilnik. Se mi zdi, da ne vidi oziroma noče videti, da to ni prav," je kasneje dodala.
Ne spreglejte:
Kaj o tem, da s fantom že šest let pri njih živita zastonj, menijo drugi?
"Ni normalno, da je hčerki samoumevno. Pri nas sta bila hčerka in fant, sedaj mož, in sta vprašala, če morata kaj dat in sma z ženo rekla, da ni treba. Tudi druga hčerka, ki je še sama, je isto vprašala. Živi na mansardi, ima svoje gospodinjstvo, ker imam denarja dovolj, ne prispevajo nič. /.../" ji je odgovoril en izmed uporabnikov. "6 let???? Normalno, da mora sam financirati svojo hrano, čistila in vse pripadajoče za svoje bivanje. Zadnji čas, da se z obema dogovoriš o plačevanju stroškov," je bila šokirana druga.
Tretja ji je svetovala: "Luba fani, zakaj pa hči ne prispeva? S fantom se ne bi pogajala, njej bi rekla, da sta šest let vidva prispevala, da sta lahko zadihala, da pa se naj počasi pripravi na režim deljenja stroškov na osebo. /.../" Tudi četrta je bila zgrožena. "Meni ni normalno, da se vam zdrav fant s službo kar prilepi brezplačno v vaše gospodinjstvo. Pa mene bi bilo sram, da ne vprašam za stroške," je zapisala, peta ji je ponudila enostavno in pametno rešitev: "/.../ Izkoristi draginjo in reci, da bo treba razdeliti stroške."
Šesta pa težavo vidi v tem, da nimajo "jasnih odnosov" in da se pri njih "žal ne ve, kdo pije in kdo plača". Takole ji je položila na srce: "Kljub temu, da si tole malo zamudila, predlagam, da se čimprej vsedeš s hčerjo in se pogovorita. Povej ji, da si vesela, da si jima lahko dala v brezplačno uporabo stanovanje, stroške in hrano bosta morala pa sama plačevati. Stroške po osebi, kolikor vas je, razdelite, za hrano pa mislim, da je jasno, da je že davno prerasla, da bi se morala ves čas gostiti pri mamici.
Če ju povabite kdaj na kosilo/večerjo je normalno, tudi, če ji kdaj po službi ponudiš kosilo, da si ga pogrejeta pri sebi, je ok, vse ostalo pa je žal nespoštljivo in žaljivo do staršev! Žal je hčera nedorasla, ni mi pa jasno, kako je že 6 let zaposlena, kdo tako nedoraslost gleda in plačuje?? Ker to se na daleč vidi tudi v službi, da oseba ni zrela. Torej hitro ukrepaj, predno bo prepozno."
Da je najboljša rešitev pogovor, se je strinjala in ji v bolj poglobljenem zapisu svetovala tudi druga mama:
"Čudno je, da imata svoje gospodinjstvo, a uporabljata tvojo kuhinjo, hladilnik. Čudno je, da se o tem ne pogovarjate. Ni težava v hčerinem fantu. Pri vas imate to tako že od nekdaj. Očitno. Težava je v vaši osnovni družini in hčeri. Težava je v nekomunikaciji. Seveda tudi v vzgoji. Je pa tudi res, da so kljub enaki vzgoji, lahko otroci različni. Mi imamo 4."
Kot je pojasnila v nadaljevanju, imajo v družini različne situacije z odnosi otrok do samostojnosti in odgovornosti. Eden od otrok, ki je še v srednji šoli, čuti potrebo, da si vse kupi sam (tudi oblačila in športno opremo) in je vedno hvaležen za izlete in obroke. Drugi, ki zaključuje študij, pa še vedno živi doma in ne prispeva k gospodinjstvu – ne vidi, da mora tudi on pomagati, npr. pri zalivanju ali košnji trave.
Posebej je izpostavila tudi, da partnerstvo pomeni novo gospodinjstvo. Če par živi skupaj v hiši staršev, to ni več "soba", temveč je to samostojno gospodinjstvo. Zato se pričakuje določena mera prispevka – če ne finančno, pa vsaj z osnovno vljudnostjo, kot je občasno napolniti shrambo, hladilnik ali skrinjo. Nič ni narobe, če kaj vzamejo, a naj bo to z občutkom in ob jasnem dogovoru.
"Zakaj je tako? Pogovorite se, druge ni. Nenavadno je tudi od odraslega moškega, da ne spozna, da to ni v redu. Res je tudi to, da mladi veliko stvari sploh ne opazijo. Nič ne bomo naredili, če se bomo jezili, bili slabe volje. Treba je povedati. Tudi od naših eden vidi res vse, kar je treba narediti v ali okoli hiše. Eden pa nič od nič. Nekega dne sem se jezila, kako nič od njega, pa mi je rekel: 'mami, samo reci mi. Še nikoli nisem rekel ne. Povej mi, na kaj naj bom pozoren. Res ne opazim.' 2 sta nekako vmes," je zaključila na svojem primeru.
