Tisti nepričakovani trenutek na sončno pomladno jutro me je spomnil na sceno vsake romantične komedije, kjer glavna junakinja končno sooči ali zavrne ljubimca, ki je z njo ravnal kot z umazano cunjo.
Ko je Mark* brez pojasnila izginil z obličja Zemlje, sem večkrat fantazirala o tem, kaj bi mu rekla, če bi dobila priložnost. Morda besede sploh ne bi bile potrebne in bi mu lahko vse povedala le s prezirljivim pogledom. Ali pa bi ga zagledala na drugi strani restavracije in v stilu glavne junakinje romantične komedije vanj zalučala pregrešno drag kozarec vina.
Nisem pa pričakovala, da bo ta fantazija postala resničnost. Ko sem ga dva tedna po tem, ko je čez noč prekinil kontakt z menoj, zagledala sredi ulice pred avtobusno postajo, me je zajela panika. Situacija se je zdela čisto preveč usodna, da je ne bi izkoristila.
Zagotovo te zanima še:
- "Smejim se, a v sebi se počutim prazno ... Ne vem, kako dolgo lahko še tako nadaljujem" (izpoved Slovenke)
- "Moja mami me je rodila, ko je imela 39 let, oče pa 51 let" (resnična izpoved)
Čeprav sem morda ena redkih, ki je dejansko naletela na svojega 'ghosterja', močno dvomim, da sem edina, ki si je to tudi želela. Podlo vedenje v poligonu zmenkarij je postalo tako pogosto, da je ena izmed britanskih raziskav pokazala, da pojav doleti kar 26 % žensk in 25 % moških, ki uporabljajo aplikacije za zmenke. Druge nedavne raziskave navajajo še višje številke - 'ghostanih' naj bi bilo kar 76 % posameznikov po prvem (ali nekaj) srečanjih. Sodeč po izkušnjah iz prve roke, številke nedvomno držijo.
Seveda obstajajo različne stopnje tovrstnega vedenja – in mnenja o tem, kdaj je to sprejemljivo, so različna. Nekateri menijo, da je v redu, če si klepetal z nekom preko spleta, a se nikoli nista srečala (priznam, to sem že storila), ali celo po enem zmenku. A če sta že skočila med rjuhe in več mesecev delila intimo? Absolutno ne. Aplikacije za zmenke so vsekakor prispevale k razmahu tega fenomena, saj se ob njihovi uporabi lahko hitro zazdi, da gre le za še eno igro na telefonu.
A na drugi strani ekrana je resnična oseba, ki si zasluži odgovor, pa četudi ni tak, kot bi si ga želela slišati.
Ko odgovora ne dobiš, je občutek strahoten. Zaradi njega začneš prekomerno analizirati svoje vedenje, besede, celo zunanji izgled. A nekako se zdi, da velja nepisano pravilo: ko te nekdo 'ghosta', moraš to enostavno sprejeti. Deloma je razlog v tem, da je srečanje na štiri oči po dejanju malo verjetno, deloma pa v tem, da je pošiljanje sporočila, v katerem zahtevamo pojasnilo, v večini primerov nesmiselno. Če te je oseba bila sposobna ignorirati enkrat, je verjetno še eno sporočilo ne bo predramilo iz smrtne tišine.
Ni me toliko prizadelo dejstvo, da je Mark prekinil stike z menoj - premalo časa sva se poznala za to. Bolj sem bila osupla nad njegovo nesramnostjo. Spoznala sva se prek aplikacije za zmenke, nato preživela nekaj spogledljivih večerov. Eden se je končal pri meni doma. Po tem sem pomislila, da bi ga rada spet videla. In tudi on se je zdel zainteresiran – celo predlagal je nekaj idej za prihodnje zmenke. Ko je odšel, mi je rekel: "Se vidiva kmalu."
Minilo je nekaj dni in o njem ni bilo ne duha ne suha. Poslala sem mu kratko sporočilo. Ni odgovoril. Tisti konec tedna sem objavila serijo fotografij na Instagramu in on si je ogledal vsako posebej. Na tej točki še nisem predvidevala, da me je 'ghostal' – mislila sem, da je morda prišlo do napake. Mogoče moje sporočilo sploh ni bilo dostavljeno ali pa ga je morda odprl v službi med kaotičnim trenutkom in pozabil, da ga je prebral? Zato sem mu teden dni kasneje poslala še eno sporočilo. Spet nobenega odgovora.
Nisem mogla verjeti. Seveda zavrnitev nikoli ni prijetna, a raje bi imela še tako bedast izgovor kot tišino.
Reci mi, da imaš v službi norišnico. Reci mi, da te muči seneni nahod. Reci mi, da ti je poginil pes. Ne zahtevam veliko – eno samo sporočilo bi bil dovolj. Nato je počilo. Natanko dva tedna po najinem zadnjem srečanju stopim z avtobusa blizu svoje pisarne in le nekaj metrov pred mano stoji jabolko spora. Mark.
Srce mi je začelo divje razbijati, misli so mi švigale sem ter tja. Se bo pretvarjal, da me ne vidi? A Mark ni imel sreče, saj sem tisto jutro potrebovala le trenutek, da sem dojela, da je točno to situacija, na katero sem čakala. Vedela sem, da bi mi bilo žal, če bi ga pustila oditi brez soočenja (pomagalo pa je tudi dejstvo, da sem imela tisti dan res dober dan za lase). Hodila sva naravnost en proti drugemu, zato sem imela le delček sekunde, da se odločim. Stopila sem proti njemu z nevarnim nasmeškom na obrazu. "Živijo, Mark!" Hitro je dvignil glavo.
"O, Nina*, živjo. Oprosti, dolžan sem ti sporočilo, kajne?" je odvrnil. Čutila sem, da pripravlja izgovor. "Oprosti, res sem bil zaposlen." Nisem se zadrževala. "Pravzaprav, Mark, zgodilo se je to, da si spal z mano in me nato začel ignorirati." "Uh..." je začel a jaz še nisem končala: "Ja. Spala sva skupaj, poslala sem ti sporočilo, na katerega nisem dobila nobenega odgovora. Se ti to zdi normalno?"
Njegove oči so se razširile. "Oh, res mi je žal. Imaš čas za kavo, da ti lahko razložim?" Zasmejala sem se. "Ne, grem v službo – in tudi ne želim."
Spomnila sem se, kako mi je govoril, da se počuti srečnega, ker ima sestro, saj ga je to naučilo, kako biti bolj spoštljiv do žensk. Nisem nameravala tega omenjati, a ta podrobnost mi je šla vedno bolj na živce. Je to način, kako bi želel, da nekdo obravnava njegovo sestro? Preden sem se zavedla, so mi besede kar spolzele z jezika. "O, pa tista tvoja fora, da te je sestra naučila spoštovanja? Kakšen kup sranja."
"Vem," je rekel in kar naenkrat je situacijo začel jemati veliko bolj resno. "Res mi je žal. To ni nekaj, kar običajno počnem. In res bi ti rad razložil. Greva naslednji teden na kavo, prosim?" Naredil je korak proti meni. Deloval je iskreno, ampak – saj je že prej, ko je rekel, da mi bo pisal.
Odvihrala sem mimo njega, adrenalin me je nosil naprej. Počutila sem se neverjetno. V roki nisem imela tistega pregrešno dragega kozarca vina, ampak zdaj, ko pomislim, je bilo to verjetno še bolje. Najpomembneje je bilo, da sem dobila priložnost, da ga soočim z resnico.
Ko sem hodila proti službi, se nisem mogla nehati smejati. Osuplega sem pustila sredi ulice, medtem ko je množica mimoidočih hitela v vse smeri. Čutila sem, da sem mu dala jasno vedeti, da so bile njegove poteze (ali pomanjkanje njih) strahopetne in predvsem nesramne.
'Ghosting' ti ukrade priložnost, da izraziš svoja čustva. Ko sem se soočila z njim, sem si vzela pravico do tega.
Veliko sem razmišljala o tem, zakaj je tovrstni socialni pojav tako boleč. Ne gre le za to, da te druga oseba ne smatra za dovolj pomembno, da bi si vzela nekaj sekund za sporočilo. Gre za to, da ti odvzame priložnost, da poveš, kaj čutiš. Izniči tvojo vrednost in te postavi v vlogo zavržene osebe. Toda v trenutku, ko sem se soočila z Markom, so ti občutki izginili. Vzela sem si pravico do lastne zgodbe.
Kot dolgoletna oboževalka romantičnih komedij imam navado, da svojo ljubezensko zgodbo romantiziram. Tisti nepričakovani trenutek z Markom na sončno pomladno jutro me je spomnil na ključno sceno vsake romantične komedije, kjer glavna junakinja končno sooči ali zavrne ljubimca, ki je z njo ravnal kot z umazano cunjo – trenutek, ki pokaže, da junakinja ceni samo sebe bolj kot pa ljubezenski ulov. V žanru, ki je večinoma osredotočen na to, kako osvojiti moškega, nas opominjajo, da nekateri preprosto niso vredni našega časa.
V tednih in mesecih po najinem srečanju sva si z Markom še izmenjala nekaj sporočil. Naštel mi je razloge, zakaj mi ni odgovoril: stres v službi, bivša punca, težave z odplačevanjem stanovanja. Sami izgovori, v resnici. A do takrat me to ni več zanimalo. Od najinega srečanja je minilo pet let in danes do njega ne gojim nobenega slabega občutka. Le izbral je najlažjo pot – tako kot to mnogi počnejo danes. Upam pa, da se bo naslednjič, ko bo pomislil, da bi nekoga ignoriral, spomnil mene in se odločil, da je eno samo sporočilo najboljša rešitev.
*Imena so zaradi varovanja osebnih podatkov spremenjena.
Povzeto po: Cosmopolitan UK
