V srednji šoli je večina mojih prijateljev že imela spolne odnose. Sama nisem čutila spolne sle, a nisem mislila, da sem ravno aseksualna. Navsezadnje sem imela parasocialne odnose tako s Harryjem Stylesom kot Justinom Bieberjem. Do mature sem imela v teh štirih letih dva fanta, s katerima sem eksperimentirala, in proti koncu srednje šole se je v meni vendarle prebudila nekakšna spolna radovednost.
Ko sem tisto jesen začela študirati, sem imela 18 let in počutila sem se pripravljeno, da spolnost raziskujem bolj smiselno. Nisem imela pojma, kaj mi je všeč, kaj početi ali kaj si sploh želim, zato je sledilo precej učenja z nerodnimi avanturami (na primer s "skrivnim" poznanstvom v prvem letniku, ki je imel vedno težave z erekcijo) in tudi naravnost travmatičnimi izkušnjami (denimo, ko sem ugotovila, da je bil moj prvi partner za eno noč morda brez stalnega doma in je zgolj iskal prenočišče).
Zaradi vsega tega sem se počutila, kot da sem spet najstnica, ki se sprašuje, ali si spolnosti sploh želi.
Moj pogled na spolnost se je za kratek čas spremenil, ko sva s Timotejem* začela hoditi. Prepoznal je mojo borbo ter spolnost naredil bolj pogovorno in posledično bolj vznemirljivo. V varnem, negujočem odnosu sem spoznala, da je spolnost lahko tudi prijetna. Ko pa sva se razšla, me je začelo skrbeti, da se z nikomer več ne bom počutila dovolj varno, da bi jo lahko doživljala na enak način. Moje prve izkušnje po razhodu so ta strah potrdile.
Znova sem se znašla v posteljah moških, ki so mojemu odnosu do spolnosti bolj škodovali kot koristili. Moških, za katere sem imela občutek, da jih moram prepričevati, naj si me želijo zaradi moje transspolnosti. Po teh izkušnjah sem se odločila, da zaščitim svoj mir in eno leto živim v celibatu. Posvetila sem se svoji identiteti, učenju novih veščin in hobijem. Začela sem z dvoranskim plezanjem, obiskovala tečaje metodske igre in se vrnila k čuječim praksam, ki so mi pomagale povezati mentalno in telesno napetost.
Osredotočila sem se na zdravljenje in sčasoma sem se počutila močnejšo ter bolj celostno povezano sama s sabo. In ves ta čas spolnosti nisem prav nič pogrešala.
Raziskala sem možnost življenja brez spolnosti in to zame ni bilo breme. Nisem čutila spolne sle, a vseeno sem imela občutek, da mi nekaj manjka. Kot da sem se znova vrnila v srednjo šolo. Moja edina prava želja po spolnem odnosu je bila hrepenenje po povezanosti in pripadnosti. Nizek libido sem nekoč omenila na terapiji in terapevtki povedala, da morda mislim, da sem aseksualna, in da me ta možnost straši.
"Že tako sem trans, borim se z duševnim zdravjem, TikTok pa me prepričuje, da sem avtistična ali da imam vsaj OCD in ADHD, nočem biti še aseksualna."
Vse te oznake so se mi zdele kot vreče peska na ramenih; težke, a hkrati presenetljivo skladne z mojo situacijo. Nisem si mogla predstavljati, da bi si nadela še eno identiteto, ki bi pomenila, da sem spet drugačna od vseh. Terapevtka je na moj strah odgovorila z vprašanji: "Misliš, da je to lahko posledica potlačene spolne travme? Si kdaj razmišljala, da bi ali pa si eksperimentirala s svojo spolno usmerjenostjo?" (Pomirila me je tudi, da najverjetneje nisem avtistična, nimam ADHD ali OCD, kljub temu, kar mi je sugeriral algoritem.)
Na naslednji terapiji sem jo vprašala, ali bi lahko bila spolna disforija ali telesna dismorfija tista travma, ki mi je vzela spolni nagon.
Moje telo je pač drugačno od večine, in zato bodo tudi moji odnosi in spolne izkušnje drugačni, kajne? Odgovora ni imela. Ker jasnih odgovorov nisem našla, sem uteho poiskala pri prijateljih. Svoje druge "operirane punce" (transženske, ki so prestale vaginoplastiko) sem vprašala, ali so se kdaj počutile podobno, a se večinoma niso mogle poistovetiti. Mnoge so čutile spolno slo že v prejšnji anatomiji, v potrjenem telesu pa se je njihova čutnost le še okrepila.
Presenetljivo pa so podobna obdobja "suše" doživljale predvsem moje netransspolne prijateljice. Veliko žensk v mojem krogu je prostovoljno živelo v celibatu, ker so mislile, da spolnosti ne uživajo. Vse smo se spopadale z možnostjo, da smo aseksualne, dokler nismo ugotovile, da si spolnosti želimo, le ne takšne, kot smo jo doživljale. Skupno razočaranje nad slabimi izkušnjami in občutki spolne neustreznosti je bilo presenetljivo potrjujoče tudi z vidika spola.
Tisti znani občutek iz srednje šole, ko sem si želela pripadati, je končno začel izginjati, le na način, ki ga nisem pričakovala.
Sčasoma sem si znova zaželela hoditi na zmenke in z njimi tudi telesne bližine. Opravila sem delo na sebi in bila pripravljena soočiti se z nečim (ali nekom) bolj vznemirljivim. Oko sem vrgla na moškega modela, s katerim sem že nekajkrat sodelovala, in ga povabila na večer s prijatelji na Manhattnu. Lev* je očitno zaznal mojo energijo in do polnoči sva se že poljubljala na požarnih stopnicah neznančeve stavbe. Vedel je, da sem trans, zato mu tega ni bilo treba posebej razlagati, a ko sem šla z njim domov, se mi je zdel pogovor nujen.
Ko prvič spim z nekom, običajno rečem nekaj v smislu: "Si že bil s trans dekletom? To so posebnosti mojega telesa in tako doživljam užitek."
Lev je bil odprt in radoveden, poskrbel je, da sem se počutila vidno in varno. A kljub komunikaciji je bilo srečanje nekoliko nerodno in nenaravno, čeprav ne neprijetno, predvsem zato, ker Lev ni bil sebičen ali slab ljubimec. Čeprav nisem doživela orgazma, sem odšla z občutkom razsvetljenja. V tem, da sem poskusila znova, sem našla veliko moči, in bila sem ponosna nase, da sem se soočila s strahovi glede spolnosti z nekom novim. Dokazala sem si, da je lahko spolnost z novim partnerjem raziskovalna, pogovorna, varna in prijetna. In vedela sem, da to lahko ponovim, še pomembneje pa, da si to želim.
Po predlogi Elle Snyder
*Imena so spremenjena.
