Če bi me pred šestimi leti vprašali, ali se je vredno boriti za enakopraven zakon, bi moj odgovor bil: "SEVEDA!"
Takrat sem še vedno verjela, da se lahko moj zakon reši. Moj mož in jaz sva ravno zaključila še eno rundo zakonske terapije – šest seans, ki jih je krila moja služba. Te seanse niso prinesle ničesar razen tega, da se je moj mož počutil upravičenega, da vzame našo stanovanjsko posojilo in položi aro za luksuzni avto, ki si ga je želel kupiti kot darilo ob diplomi.
Jaz tega avta nisem želela, niti nisem menila, da si ga lahko privoščiva, a to skorajda ni bilo pomembno. Ni šlo samo za avto. Nisem potrebovala terapevta, da bi to razumela, potrebovala pa sem ga, da bi moj mož to razumel.
Po osmih letih, v katerih sem svoje potrebe postavljala na drugo mesto, da je moj mož lahko končal šolanje – osmih letih, ki sta vključevali dve nosečnosti, dva poroda in dva otroka – sem pričakovala, da bo njegova diploma pomenila začetek nove faze najinega odnosa. Faze, ki bi vključevala naju oba.
Najin (moški) zakonski svetovalec je mislil, da je avto, ki ga je moj mož želel kupiti, res kul. Velik del dragocenega časa seans sta porabila za pogovore o njegovih neverjetnih lastnostih. Zdelo se mi je, kot da igrata vlogi v vnaprej napisanem scenariju – kot da sta bila režirana, da se obnašata kot dva stereotipna moška, jaz pa sem sedela tam kot tečna žena, ki jima želi pokvariti zabavo. Moj mož je kupil avto. Jaz sem kupovala knjige, kot so The 80/80 Marriage, Fair Play in The Secrets of Happy Families. Veliko sem se pogovarjala z možem o teh knjigah, a jih nikoli ni utegnil prebrati.
Takrat sem se začela spraševati: je enakopraven zakon sploh mogoč?
Najprej sem mislila, da lahko vse neenakosti rešim s preglednicami, načrti in družinskimi sestanki. Nato sem poskusila z orodji za komunikacijo. Nato sem uvedla tedensko "moč uro" – družinsko organizacijsko uro, ki naj bi nam pomagala skupaj obvladovati vsakodnevni nered.
Ideja je bila odlična, otroci so se po nekaj tednih celo navadili, mož pa je bil vse bolj nezadovoljen. Nekega jutra je z najinim sinom urejal Lego kocke in kar naenkrat rekel: "Zakaj porabljam svoj čas za to? Te kocke sploh niso moje."
V tistem trenutku sem urejala pošto na vrhu hladilnika, polovica pošte sploh ni bila naslovljena name. Hotela sem zakričati: "Se šališ??" A sem ostala tiho, ker sem želela prakticirati radikalno velikodušnost. Ko sedaj pogledam nazaj, je bil to trenutek, ko sem dojela, da je enakost v najinem zakonu iluzija. Skozi pogovore z drugimi ženskami sem ugotovila, da moja zgodba ni nič posebnega.
Morda vas zanima še:
- "Snaha je želela, da tudi jaz postanem veganka - pokazala sem ji, da imam svoje meje" (zgrožena izpoved tašče)
- "Želela sem prestaviti poroko in njegov odziv je bil zadnji alarmni znak, da moram oditi"
Če je ženska poročena z moškim, ki s svojimi dejanji kaže, da meni, da je njegov čas pomembnejši od njenega, so možnosti za enakost v zakonu zelo majhne. Ni pomembno, koliko knjig prebereš ali koliko terapevtov obiščeš. Enakosti ne moreš vsiliti. Obe strani morata biti pripravljeni sodelovati.
Doseči enakopraven zakon pomeni, da moški zavestno prevzame več odgovornosti in dela doma. Da morda celo preživi nedeljsko jutro z otroki, urejajoč Lego kocke, ki niso njegove. Težava pa je, da se veliko moških že počuti "vključenih". Menijo, da že zdaj prispevajo dovolj, predvsem več kot njihovi očetje, in da so že preobremenjeni. Zato nimajo prave motivacije, da bi spremenili način razmišljanja.
In tukaj je bistvo: zakon nikoli ni bil ustvarjen kot enakopraven.
Od nekdaj je bil poslovni dogovor, kjer so bile ženske uvrščene ob bok živini. Tudi pravila, ki naj bi "zaščitila" ženske, so obstajala le zato, ker družba ni bila pripravljena ponuditi ženskam finančne neodvisnosti. Zakon nikoli ni bil verska institucija, niti ne nekaj, kar bi temeljilo na romantični ljubezni. Še danes je v osnovi poslovni dogovor, le da sedaj pričakujemo, da bomo svoje "poslovne partnerje" ljubili.
Nekaterim parom uspe ustvariti bolj enakopraven odnos. Ti so običajno tisti, kjer je moški že na začetku zavestno izbral, da bo deloval drugače, se izobraževal in prevzemal odgovornost brez prisile. Ko pa ženske same bijemo boj za enakost, moški pa ne sodelujejo, je to izgubljena bitka.
To zavedanje je boleče, a tudi osvobajajoče. Tako kot pri odvisnostih – lahko poskusiš nekomu pomagati, a če se sam ne odloči za spremembo, je vse zaman. Ko sem spoznala, da ne morem popraviti svojega moža in najinega zakona brez njegove aktivne udeležbe, sem se odločila za ločitev.
Sedaj pa se sprašujem, ali ne bi bilo bolje, da ženske svojo energijo usmerimo v ustvarjanje novih skupnosti in struktur, kjer si kolektivno delimo delo in odgovornost. Nekoč so ljudje živeli v egalitarnih skupnostih, kjer so otroci odraščali ob širši mreži družine in prijateljev, še preden je bil zakon sploh izumljen. Morda je čas, da se vrnemo k temu – ne da bi prenehali verjeti v ljubezen, ampak da se osvobodimo patriarhalnih institucij, ki nas omejujejo."
