Medtem ko mnogim ne pomeni nič več kot to, da si z nekom delijo vse običajne življenjske malenkosti, je za druge intimnost privilegij, neprimerljiv užitek in zavetje, v katerem okušajo prave radosti življenja.
V šestdesetih je bil seks z vsemi in povsod družbena konvencija. Izraziti se (tudi) spolno je bila dolžnost vsakega dobrega državljana. V osemdesetih smo se z zabav vrnili domov, utrujeni in naveličani. V devetdesetih smo zaklenili ključavnice, znova oblekli pižame in nataknili copatke.
Zdaj uživamo v čudovito opremljenih stanovanjih, ljubimo se na vodnih posteljah, kopalnic že dolgo nimamo več le za umivanje, beremo knjige na čudovitih divanih, kupujemo drage sobne rastline, zgoščenke in pisano sadje za v košarico. Svet ideologij smo zamenjali za svet čustev. Družina je spet pomembna, aids nas je streznil. Intimnost kot projekt. Želja po pristnih čustvenih odnosih se je prepletla z zvestobo iz nujnosti. Zmagovita kombinacija.
Portret intimnosti
Prvo presenečenje. Ko sem spraševala prijatelje, kaj si predstavljajo pod besedo intimnost, sem ugotovila, da vsaj polovica ljudi doseže večjo intimnost s predmeti(!) v zasebnih prostorih, na samotnih krajih ali v umetniških galerijah. Intimnost ima seveda, kot vsaka druga stvar, mnogo obrazov. Mnogi imajo svojo potrebo po intimnosti za slabost in so jo potlačili globoko vase, spet drugi se zavedajo, kako dragocena je, zato jo zavestno iščejo, gojijo, negujejo.
Kakor koli, oba odnosa razkrivata, da imamo ljudje potrebo po intimnosti. Tisti prvi toliko kot drugi, ali celo bolj. V življenju vsakega od nas so intimne izkušnje in so intimne zveze. So tisti zmuzljivi vznemirljivi trenutki z znanci in neznanci in so leta, desetletja intimne rutine, ki vnaša harmonijo v vsak dan. Med tem ko je čas v prvem primeru naš sovražnik, saj ne dovoli iluziji, da bi preživela v območju fantazije, je v drugem primeru naš zaveznik.
Zbiratelji intimnih trenutkov so v resnici zaljubljeni v ljubezen, bežna intimnost je njihova droga in soudeleženci le sredstvo za izpolnitev njihovih fantazij. Pogoji, v katerih se udejanji intimni odnos, pa so drugačni. Tu komunikacija z drugo osebo steče na vseh nivojih. Intelektualnem. Čustvenem. Duhovnem. Telesnem. Seksualnem. Tako na koncu zadostuje le pogled ali gesta, da bi razumeli, da bi se razumeli. Čas iluzijam res zadrgne vrat, a je naklonjen razvoju – ni romantično, pa ga vseeno imenujmo – pajdaštva.
Trdno jedro, prepustna lupina
Predvsem na področju čustvene intimnosti pa se sčasoma pojavijo težave. Zdrava čustvena intimnost v tem smislu pomeni vživeti se v kožo drugega, ne da bi pri tem izgubili lastno identiteto. Pomeni odpreti se in sprejeti drugega v svoj osebni prostor, ne da bi se pri tem počutili ogrožene, napadene, poškodovane. Zdrava čustvena intimnost je torej oprta na močno individualno avtonomijo.
Da pa bi jo v življenju lahko uživali, moramo prepoditi marsikateri strah. Moškim je seveda še težje. Že po tradiciji se ukvarjajo s posli, z idejami, s politiko in z vojnami. Z zunanjimi stvarmi. Moški so običajno sposobni intimnosti le, če je ta opravičljiva s plemenitimi razlogi ali posebnimi okoliščinami. Moški torej dobesedno vpijejo po intimnosti, le da je njihova prošnja zamaskirana. Da bi ohranili videz svoje moškosti, velikokrat plačajo z osamljenostjo, depresijo in s psihosomatskimi boleznimi.
Anatomske razlike, ki svet ločujejo na moško in žensko, nimajo nobene zveze s psihično biseksualnostjo, ki je lastna vsem ljudem. Willy Pasini, avtor knjige ‘Intimnost’, meni, da je spoštovanje lastne biseksualnosti eden od osnovnih pogojev za razvoj dobrega intimnega odnosa s samim seboj in z drugimi.
In pogoj? Samozavest. Le samozavestna oseba se zna čustvom predati brez strahu. Le samozaupanje ustvari pogoje za to, da se oklep, ki ga nosimo, spremeni v nekakšno porozno membrano za izmenjavo z drugimi. Da bi bila čustvena intimnost mogoča, mora naša notranjost postati trdna, nedotakljiva, lupina pa prepustna, elastična. Na takšen način dve osebi dobita skupen prostor, ki ju obenem združuje in ločuje.
Tako se zdrava čustvena intimnost sploh vzpostavi. Če pa želimo, da bi trajala, moramo imeti dober in iskren odnos s svojim najglobljim jedrom. To pomeni, da moramo pri sebi sprejeti tudi temnejše plati svoje osebnosti, pred katerimi bi raje zamižali, saj se jih sramujemo.
Strah pred intimnostjo
Včasih želja, da bi z nekom delili svoje trenutke, vzklije iz potrebe. Takšna želja se ozira le na cilj. Rešiti se samote, dolgočasja, zadostiti pričakovanjem okolice, staršev, vere ... Prava ali čista želja po intimnosti pa je elastična in selektivna. Pozornost nameni le določenim položajem in določenim osebam, poleg tega pa se nenehno spreminja. Želja je apetit, potreba je lakota. Potreba je bliže biološkemu instinktu, vezana je na subjekt, torej na nas same, in ne na objekt ali drugo osebo.
Meja med željo in potrebo je tanka in spolzka. Pogosto se je niti ne zavedamo. Žal se zdrava čustvena intimnost udejanja le v svetu želje. Vsi imamo potrebo po človeškem kontaktu, a nekateri svoj obstoj na svetu uspejo uresničiti le s prisotnostjo druge osebe. Bojijo se biti sami. Potreba po stiku se daleč najhitreje uresniči v spolnosti, a nezmotljiv občutek praznine naslednje jutro je znak, da spolnost ne zadovolji naših kompleksnejših erotičnih potreb. Številni jo uporabljajo kot neke vrste antidepresiv.
Še posebej ženske se svojega tako pridobljenega odnosa do spolnosti ne otresejo niti v zakonu. Pogosto orgazma sploh ne doživijo, a se zaradi tega ne vznemirjajo. Spolnost namreč uporabljajo, pravzaprav izrabljajo za to, da se ne bi počutile same. Bolj razočarani so navadno njihovi možje, saj zaradi medlega odgovora v postelji ne dobijo potrdila svoje moškosti. Patološka potreba po intimnosti pa ni edina ovira pri njenem vzpostavljanju. Pred njo nas je lahko tudi strah. Lahko nas je groza, da bi se s partnerjem popolnoma zlili, da bi se pred njim preveč razgalili ali da bi se prepustili intimnosti kot drogi.
Strah pred zlitjem
Ana pravi: “Raje sem sama kot v slabi družbi.” Načeloma ima prav, a to jo potiska v depresijo. Svoje prvo razmerje je imela z nekom, ki je imel raje avtomobile kot njo. Kljub temu, da nista imela nič skupnega, je z njim vztrajala. Naučila se je vse o motorjih, a na koncu jo je zapustil on. Tudi njen naslednji moški ni bil primeren zanjo. Bil je strasten lovec in Ana se mu je prilagodila tako, da mu je s puško na rami sledila vsepovsod. Spet se je čutila opeharjeno, slabo je spala, in njena koža je govorila namesto nje. Ana je primer ženske, ki se v nekom popolnoma izniči. To v njenem partnerju vzbudi odpor in željo po razdalji, ki pa je ona ne prenese.
Kot otrok je zadostila vsaki želji staršev, nikoli se ni naučila reči ne. Ko se otrok zoperstavi staršem, se definira kot neka druga oseba in tako postavi temelje lastni identiteti. Osebe kot Ana pa z vsem bitjem živijo za druge. Da bi se naučile živeti z drugimi, se morajo najprej naučiti živeti zase, kar pomeni, da morajo biti sposobne reči ne. Za popolno ozdravitev je potrebno razčistiti vse odnose s pomembnimi osebami v svojem življenju.
Strah pred razgaljenjem
Intimnost pogojuje zapustitev oklepa, ki varuje naše intimno jedro, sedež sramežljivosti in sramu. Bolj kot smo si z nekom intimni, bolj ima ta oseba dostop do naših najglobljih skrivnosti. A le zrela oseba bo to možnost popolnega razgaljenja pred nekom videla kot priložnost in ne kot grožnjo. Kdor misli, da mora v sebi skrivati dele svoje osebnosti, ki jih ima za ‘neizpovedljive’, intimnost doživlja kot osebno tveganje.
Helena je igralka in fotomodel. Je hladna in rezervirana, spolnosti z možem si ne želi. V resnici Heleno spolno privlačijo ženske. Njene fantazije so večidel homoseksualne in jo hitro pripeljejo k orgazmu s samozadovoljevanjem. Ne upa pa (si) priznati, da je moški ne privlačijo. Tako skrbno varuje svojo skrivnost, da je sčasoma postala spolno zavrta. Helena je popolnoma usmerjena v zunanjost, to pa ni le njena krivda. Tudi drugi na njej najprej opazijo njeno telo.
Med notranjo in zunanjo dimenzijo njene osebnosti ni nobenega ravnotežja. To se sklada tudi z njeno nezmožnostjo doživljanja vaginalnega orgazma, kar je v resnici le dokaz, da Helena svoje globlje osebnosti ne zna vključiti v svoje življenje.
Njena mati je bila stroga in ji je nenehno vzbujala občutek krivde. Osebe, kot je Helena, živijo zelo težek intimni odnos same s sabo. Nezmožnost vzpostavljanja pristnih intimnih odnosov je dokaz ranljivosti, ki se pogosto skriva za zunanjostjo, ki vzbuja veliko pozornosti. Gre za ljudi, ki so privlačni na fotografijah, v živo pa izgubijo ves čar. Njihova notranja zakrčenost se zrcali v neizraznosti telesa in duha.
Podoben je primer playboya, ki se ne pusti ujeti do svojega štiridesetega leta, nato pa se poroči, ker je tako prav. Družba ga obsoja, obenem pa tudi občuduje. Viktor je imel težaven odnos s svojo hladno materjo in še danes sanja o incestnem razmerju z njo. Ta fantazija se je spremenila v sovraštvo do žensk, predvsem starejših. Te je zapeljeval in zapuščal. Ko se je končno poročil, se svoji ženi ni mogel odpreti, pa tudi svoje burne preteklosti ni uspel pretopiti v nekaj erotičnega. Nerazrešen odnos z materjo in strah, da bi uničil svojo podobo zglednega moža in očeta, mu jemlje vso življenjsko energijo.
Preveč se prepustiti
Ko se prepustimo intimnosti, si zaželimo, da ta sploh ne bi imela mej. Smo kot zasvojenci, tako se bojimo ločitve z ljubljeno osebo. Predvsem pri moških pa hitro nastopi občutek ujetosti. Mučiti jih začne klavstrofobija, znajdejo se v namišljeni pajčevini.
In kaj v tem primeru storijo? Srce dajo prijateljem, telo ženski. Srednjeveški model. Tip asketa bo morda ravnal skrajno radikalno. Zanj je rešitev vstop v poklicno vojsko ali v samostan, v okolje, ki žensko načeloma izključuje. Moški tega tipa so praviloma predolgo živeli s svojo materjo. Mama je prototip ženske pajka. Mama je ženska in vse ženske naj bi bile kot ona. Kljub nitkam, ki ga dušijo, ta moški svoj odnos z materjo še vedno idealizira. Tu pa ni sposoben povleči vzporednice z ostalim ženskim svetom. Mama je tako dobra, da v njegovem srcu enostavno ni prostora za nobeno drugo.
V to tipologijo moškega spada tudi narcis. Poseduje moderni harem, še večjo garderobo in bogat vozni park. Narcis je še vedno navezan na mamo, to pa je njegovo edino stabilno čustvo. Vsa ostala čustvena tveganja porazdeli na različne ljubezenske objekte. Žive. In še bolj, nežive.
‘Kvaziintimnost’
Zdaj pa se moramo upravičeno vprašati, ali lahko preveč intimnosti uniči intimnost. Odgovor je pritrdilen. Tako kot je Leonardova Mona Lisa navduševala mnoge posnemovalce, nam tudi življenje ponuja mnoge ponaredke intimnosti. Skupne erotične fantazije lahko intimnost para zelo okrepijo. Lahko so neke vrste cement, skrivnost, ki par razločuje od drugih parov. Intimnost, ki se dotika perverznosti, pa je lahko tudi patološka.
Meja je spet nekje med željo in potrebo. Svoboda, da svojih fantazij ne udejanjimo, je pomembna. Je faktor normalnosti. Fantazije morajo biti ločene od potreb. Fantazije, naj jih sanjamo podnevi ali ponoči, imajo določen namen: izraziti dele naše osebnosti, ki jih nismo vključili v aktivno odraslo življenje, ampak vseeno obstajajo in imajo nad nami veliko erotično moč. Pomembne so predvsem v avtoerotiki, pa tudi v začetnem delu ljubljenja. Bolj kot se bližamo orgazmu, bolj vstopajo v ospredje telesni občutki. Če temu ni tako, verjetno spadamo med osebe z nizkim libidom.
Monogamija, monotonija
Intimnost se lahko včasih zamenja s promiskuiteto. T. i. intimni odnosi velikokrat nimajo nobene zveze z intimnostjo. Barbara je emancipirana poslovna ženska. Ima starejšega uglednega moža, ki pa je alkoholik. Medtem ko Barbara sklepa posle, on nazdravlja z njenimi sodelavci. Njen mlajši ljubimec je seksualno zelo privlačen, ni pa primeren za ‘reprezentanco’. Srečujeta se le občasno, med njenimi poslovnimi potovanji. Barbari se zdi to, da ima dva moška, povsem združljivo z njenim poslovnim duhom. Kar je za nekoga normalno, za drugega ni.
Tudi nežnost je za nekoga vznemirljiva, neke vrste odskočna deska v erotiko, za druge pa uspavalno sredstvo. Ivan je poročen dvajset let in še nikoli ni spal s svojo ženo. Ko je bil s Sandro še zaročen, ga je ta spolno močno privlačila. Kakor koli, ta privlačnost je z bližanjem poroke postopoma ugašala, dokler ni na poročno noč Ivan popolnoma odpovedal.
Z ženo je bil Ivan impotenten, s sodelavkami pa zelo živahen. Končno se je zaljubil v žensko brez predsodkov in z videzom dvospolnika. Izgubil je glavo in ženi predlagal seks v troje. Sandra seveda ni bila za to in ga je zapustila. S tem, ko je izgubil njeno naklonjenost, je izgubil tudi željo po novi ljubici. Sandro je pričel idealizirati. Njegov primer je primer moškega, ki je svoje potrebe nezavedno prenašal na različne objekte, ženo-mater in ljubimko-prostitutko.
Intimnost je ...
... skupno življenje v premajhnem stanovanju. Andrej, 25, ekonomist
... seks z veliko poljubljanja. Zmago, 38, gostinec
... uživanje v vroči kopeli z glasbo, s svečami in z dišečimi solmi. Jana, 31, grafična oblikovalka
... dobra knjiga v kotičku moje najljubše kavarne. Bojan, 33, profesor sociologije
... zajtrki v pižami z mojim možem. Klara, 29, prodajalka
... to, da zaspiva objeta in se objeta tudi zbudiva. Martin, 26, ing. gradbeništva
... poezija v visoki travi. David, 23, študent
... poležavanje pred kaminom z mačko v naročju. Ana, 22, študentka
... poziranje pred fotografskim aparatom. Tea, 19, model
... zaupen pogovor s prijateljico. Petra, 27, vzgojiteljica
... tišina in vonj po kadilu v cerkvi. Janja, 31, socialna delavka
... ginekološki pregled. Manca, 18, dijakinja
... občutek, ki ga v meni prebudijo slike mojih najljubših slikarjev. Mark, 35, glasbenik
... prisotnost mojega moža pri vseh treh porodih. Brina, 31, mama
Pripravila: Tina Torelli
Preberi še: “Kljub veliki ljubezni, sva se odmikala" (kako zgraditi trdne temelje za srečno razmerje)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc