Ime mi je Ana in sem lezbijka

Kar je bistvenega pomena. Ker to, da sem lezbijka, ne označuje zgolj mojega nagnjenja do ženskega spola, temveč tudi to, da se v času svojega življenja najverjetneje ne bom mogla poročiti z ljubljeno osebo, da se na vsakem koraku srečujem s homofobičnimi predsodki in heteroseksizmom. S postranskimi pogledi. Ljubezen do ženske me uvršča na rob družbene sprejemljivosti.

V manjšino, ki ostaja prezrta in ji zaradi drugačnosti večina krati enakopravnost.” Sobici z živo pobarvanimi stenami in vrtnimi stoli in mizami v lezbičnem baru Monokel na Metelkovi sta se okoli polnoči razživeli. Bilo nas je vse več in zabava je bila dobra. Sproščena. Nobenega dvoma ni bilo o tem, da se večina v glavnem med seboj dobro pozna. Kar me je na trenutke begalo.

Naslonjena na šank sem razmišljala o tem, da sem med gosti del manjšine. Ljudje, ki zunaj lezbičnega in gejevskega kluba živijo življenje homoseksualne manjšine, so bili zdaj večina.

Življenje v getu

“Tukaj se resnično dobro počutim in tako dobri žuri znajo biti,” pravi Tanja in doda, da sem ji sicer nekam znana, a me še ni videla na sceni.

“V vsakdanjem življenju težko pokažeš ljubezen do svoje partnerke. Če si to dovoliš, si takoj nakoplješ težave v tistem drugem heteroseksualnem svetu. Tako si nekako ujet na sceni, ostajaš skrit, omejen na geto. Ti pa ta omejenost nudi pravzaprav izhod, varnost. Če bi imela v tem trenutku možnost izbire življenja v lezbičnem getu ali v običajnem svetu, bi nedvomno izbrala geto.

Prepričana sem, da v enem življenju v zavesti ljudi ni mogoče ničesar zares spremeniti. Stalno razlaganje o tem, da homoseksualnost ni bolezen, da lezbijke nismo grde in neprivlačne možače, za katere je zmanjkalo moških in podobno, te utrudi. S tega stališča je geto idealna rešitev. Preprosto si ne želim problemov z drugimi, problemov, ki se znajo pojaviti po javnem razkritju. To, da imamo svoj mali geto, je pomembno za nas, ker nam daje moč, da gremo lahko spet ven.”

O spoznanju

“Spoznanja, da sem lezbijka, dolgo nisem mogla sama ozavestiti, ga sprejeti. Izhajam namreč iz tradicionalnega okolja, kjer za normalno velja edinole poroka z moškim. Ta vzorec sem tudi sama imela v glavi, zato bi se skoraj poročila. Potem sem končno dojela, da me odnos z moškim ne osrečuje, da mi tovrstni način življenja enostavno ni pisan na kožo.

Ko sem prvič spala z žensko, sem vedela, da ne morem biti nič drugega kot lezbijka,” pravi 31-letna Nives. “S tem, da nisem heteroseksualno usmerjena, sem začela intenzivneje soočati pri sedemnajstih. Na lezbištvo sem prvič pomislila že pri petnajstih, ko sem v eni od gorskih koč spoznala nekega Primorca, s katerim sva se zelo dobro razumela. Dokler me ni začel osvajati.

Po tem mi je v sproščenem slogu mirno namignil, da sem mogoče lezbijka. Takrat še nisem vedela, ali sem ali ne, vendar sem dopuščala možnost.” Triindvajsetletna Katarina se je svoje drugačnosti začela zavedati v drugem letniku srednje šole, ko se je zaljubila v sošolko.

“Informacij o tem nisem imela oziroma so bile vse po vrsti negativne. Prepričana sem bila, da je homoseksualnost bolezen, hiba, ki se jo da odpraviti,” pravi. Lina je že kot otrok slutila, da je drugačna od vrstnic. “Spomnim se nekakšne privlačnosti do punčk že iz vrtca. Zmeraj sem uživala ob pogledu na ženske, ki so sedele nasproti mene na mestnem avtobusu.

V šestem razredu mi je bila neznansko všeč razredničarka. Čutila sem, da je z mano nekaj narobe. Občasno so me preganjali občutki krivde.” Manica je svoje občutenje vztrajno odganjala. Niti razmišljati ni hotela o tem, da je mogoče homoseksualka, ker je mislila, da ji bo to uničilo življenje. “Sčasoma sem ugotovila, da ne bodo kar tako minili. Takrat je zame nastopila velika osebnostna kriza.

Zdelo se mi je krivično, da sem ravno jaz padla v teh deset odstotkov istospolno usmerjenih ljudi. Začela sem sovražiti ’trejte’, ker so veljali za normalne, ker so pomembna le njihova merila normalnosti.” Ivana razloži, da je nikoli niso zanimale za dekleta običajne stvari – fantje, moda, ličenje. Bila je bolj fantovska, športna, rada je igrala košarko in od nekdaj se je zaljubljala v ženske, nikoli v moške. Zaradi tega je dolgo živela precej izolirano.

O razkritju

“Prej ali slej na koncu vsi homoseksualci pridemo tako daleč, da nam postane ’omara’ premajhna in moramo stopiti iz nje. Pot do trenutka, ko si se pripravljen razkriti, je vse prej kot lahka. To je kalvarija. Že z lastno homofobijo težko opraviš, kaj šele pri drugih! Razmišljaš in rolaš po glavi stokrat eno in isto. Se skrivaš, imaš občutek, da ti na čelu piše, ’jaz sem gej’.

Nočeš se izpostavljati, raje ostaneš v svoji lupini. Požreš obrekovanje mimoidočih, čeprav bi jih najraje pretepel. Potem nekega dne ne zdržiš več, moraš nekomu povedati.” Mina je prvič povedala sošolki iz srednje šole. Na to se ni posebej pripravljala. Preprosto je začela govoriti o svoji izkušnji z dekletom. Na srečo jo je prijateljica razumela.

Miranda pred prijatelji po nekaj letih ni mogla več blefirati, da ima fanta. Skrivanje je postalo pretežko breme. Imela je najboljše prijatelje, ki sploh niso poznali njenega bistva. Ni se ji zdelo fer. “Začela razmišljati, kako naj povem drugim. Tukaj je nastopil problem. Razkrila sem se mami in nekaj prijateljem, večina ljudi pa še vedno nima pojma, da sem lezbijka. Mama se trudi, da bi me kot tako sprejela, razočaranja v očeh pa ne more skriti.

S prijatelji nimam problemov. Upam, da bom enkrat toliko samozavestna, da bom komurkoli lahko neposredno rekla ’jaz sem lezbijka’, ne da bi pri tem trenila z očesom.” Nika je povedala najprej bratu. Nenadoma, med vožnjo v avtu. Odleglo je obema, saj je lep čas slutil sestrina nagnjenja. Po priznanju jo podpira, ni zgolj toleranten do nje.

Nika pravi, da je razlika med enim in drugim velika. Brat je zanjo pripravljen tudi kaj storiti; če te vsaj nekdo podpira, je veliko lažje živeti s tem, doda. In predvsem je noče spremeniti. Da bi svojo resnico povedala tudi staršem, se še ni odločila. Boji se namreč, da bi pretirano avtoritativni oče za njeno nagnjenost k istemu spolu krivil mamo. Pravzaprav ščiti mamo. Tudi šef v službi ne bi najverjetneje sprejel njenega lezbištva kar tako. Zato o tem modro molči.

Življenje z žensko

“Si prišla ’na pec’?” je bila neposredna 25- letna Eva. “Veš, tukaj je zelo majhna scena, težko je srečati pravo partnerko zase. Jasno je, da večina lezbijk pride na sceno zaradi iskanja partnerke. Potem iščeš znotraj te male množice, čeprav že vnaprej veš, da ni prave zate. Jaz sem imela še kar srečo.”

Že tretje leto živi s prijateljico v skupnem stanovanju in pravi, da je to nekaj, kar si je od nekdaj želela. “Si ljubosumna nanjo?” vprašam. “Po moje preveč, sicer sva obe ljubosumni, čeprav jaz včasih malo pretiravam. Se mi zdi, da je ljubosumnost dokaj normalna pri večini ženskih parov. Ne vem, zakaj je tako, pač tako je.” Nato me zanima, kako je z igranjem ženskih in moških vlog med njima.

“Večina ljudi, sploh pa naši straši, ima predstavo, da tudi v istospolnih parih nujno obstaja delitev na ženske in moške vloge. Res je, da v vsaki gejevski zvezi ponavadi eden od partnerjev dominira, a če mi punca pridrži vrata, to še ne pomeni, da bom jaz kuhala kosilo. V najinem primeru ne morem govoriti o klasičnih ženskomoških vlogah.”

Mateja razloži, da so lezbični pari zelo različni, saj se pri nekaterih sploh ne da ugotoviti, katera je bolj butch (aktivna) ali femme (pasivna). S partnerko imata v bistvu razdeljeni vlogi. Že od malega jo privlačijo nežnejše ženske. Zase pravi, da je moški princip pri njej bolj izražen. Tudi v postelji. In vedno teže prenaša vprašanja, kaj so ji moški hudega naredili v življenju, da jih sovraži.

Kajti v resnici jih ne sovraži, samo zaljubljena je v žensko. Preden se odpravi, mi pride še povedat, da naj ne pozabim napisati, da ji presedajo množični članki z napotki o tem, kako lahko ženske čim bolje zadovoljijo moške. Tako, nisem pozabila.

O strahu

“Biti gej je prav tako normalno kot biti ’heti’,” pravi Inge. Pa kaj, ko to velja bolj za druge kot zanjo. “Če bi bil kdo drug na mojem mestu, bi rekla, da to ni nič posebnega, da biti gej ni težko. Samo da to zadnje, če mene vprašaš, sploh ne drži. Vedno je navzoč nekakšen podzavesten strah.”

Česa se konkretno bojiš, jo vprašam. “Verjetno tega, da bi me ljudje narobe razumeli in da bi o meni krožile neokusne zgodbice. Pa tega, da ne bi vedela, kaj natančno si o meni mislijo, me je tudi strah.

Ogovarjanja. Odkritega zaničevanja. In kaj bi se zgodilo s prijatelji.” “Ja, če bi drugi zvedeli, bi z lahkoto sklepali, da je ’lezbača’ vsaka, ki se druži z mano, potem jih ne bi bilo težko izgubiti. To seveda ni edini možen scenarij, a verjetnost vsekakor obstaja – te se bojim.”

Ko je Petro po telefonu poklicala mama in jo vprašala, ali je lezbijka, je bila prepričana, da ve. Zato je odgovorila pritrdilno. Mama pa ni hotela slišati resnice. “Telefonski pogovor je bil kratek, vendar mi je povedala dovolj, da me je postalo strah. Sledila je še sestrina grožnja, da me doma čaka pekel.” Tudi Anjini ožji in širši sorodniki o njenih nagnjenjih ne vedo ničesar.

Boji se, da morda kaj slutijo. Vendar o tem molčijo, kar se ji zdi prav. Ve, da tega ne bi sprejeli, zato tudi nočejo vedeti. Z ljudmi je vedno na distanci, tako se najlaže izogne težavam. Včasih se ji zdi, da je najbolj osamljeno bitje na svetu. Bilo je skoraj jutro, ko sem vstopila v taksi pred Metelkovo ulico. Taksista sem spontano vprašala, kaj si misli o lezbijkah.

Najprej je sam pri sebi ponovil moje nenavadno vprašanje. Nato je s širokim nasmehom na ustih dejal: “O, lezbijke so mi všeč, sem jih že vozil domov. Prav v redu so, face. Veste, samo pedrov pa ne prenesem, zadnjič bi dva skoraj vrgel iz avta, ker sta se na zadnjih sedežih božala. Ja, pedrov ne maram,” je še dodal.

Vesna Fister

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del