Ima obžalovanje smisel? Štiri ženske so s Cosmom delile svoje zgodbe

Vsi vemo, kako zelo nas lahko žulijo zamujene priložnosti. In vsak od nas ima spisek reči, ki bi jih lahko naredil malo drugače. 

Ima obžalovanje smisel? Štiri ženske so s Cosmom delile svoje zgodbe (foto: Shutterstock) Shutterstock
31. 1. 2020

Kolikokrat si že slišala stavek, da je bolje obžalovati nekaj, kar si storila, kakor nekaj, česar nisi? Pa verjameš temu?

Verjetno imaš izkušnje, ko bi stvari, če bi se odločala zdaj, naredila malo drugače. Prav tako si najbrž slišala marsikatero tujo zgodbo, ki objokuje pretekle odločitve.

Nedavno pa smo odkrili prav poseben fenomen. Govori namreč o ženskah, ki na dolgo in široko opisujejo svoje pretekle napake in si v zavetju prav tako obžalujočih duš dvojčic rišejo sliko o tem, kakšno bi bilo njihovo življenje danes, če jih ne bi zagrešile. Zanimivo, ni kaj.

Izbrali smo štiri ženske, ki so samo za našo revijo delile zgodbe, zaradi katerih so včasih pred drugimi spuščale glave, danes pa se javno kesajo.

Življenje brez potomcev

Morda je tema še vedno tabu, a obstaja veliko žensk, ki se tudi po 35. letu (ali pozneje) niso postavile v vlogo mamice.

Za nekatere med njimi je to naključje, druge materinstvo načrtujejo po tem, ko si bodo zgradile zavidljivo kariero, spet tretje si otrok sploh ne želijo. O tem, ali sta poslovni uspeh in dobra kariera merilo uspeha v življenju, se je izpovedala Amadeja (39).

"Ne prihajam iz premožne družine, moji starši tudi niso visoko izobraženi. Nikoli mi niso govorili, da moram postati doktorica znanosti, a sem si morda ravno zato sama zarisala visoke cilje na kariernem področju. Želela sem si kariero, ki bi mi jo drugi zavidali, in vse tisto, česar v otroštvu nisem imela.

Dvajseta leta sem posvetila izobraževanju. Želela sem postati odvetnica, kar je pomenilo, da sem študirala pravo in učenju posvetila veliko več časa, kot ga morda zahteva kakšen drug poklic. Na poti do mojih ciljev me ni moglo zmesti prav nič. S časom sem se odmaknila od družabnega življenja, ki so ga imele moje prijateljice.

Ko je bilo težko in naporno, sem se opominjala, da zame ne obstaja možnost, da odneham. In tudi nisem. Uspelo mi je in postala sem odvetnica. Začela sem dobivati vse zahtevnejše primere, najemali so me znani obrazi, moje ime pa je postajalo vse bolj cenjeno in prepoznano.

Bila sem ponosna nase. In bolj so tekla leta, pogosteje so me spraševali, zakaj nimam otrok. Kako naj bi jim pojasnila, da tega nisem načrtovala? Drugi so si jemali pravico, da sprašujejo po mojih najbolj intimnih razlogih.

'Veš, kako drugačno bi bilo tvoje življenje, če bi imela otroka' in 'Zakaj si si dovolila kaj takega? Morala bi narediti premor, roditi in potem nadaljevati kariero', 'Otroci ti spremenijo pogled na svet' in še in še. Ena in ista vprašanja sem dobivala kar naprej.

Ne vem. Še vedno ne vem, ali otroci res spremenijo pogled na svet in danes mi je žal, da ne vem. Na poslovnem področju sem uspešna, a to ni dovolj za srečo. Ker sem se preveč posvečala delu in želji, da postanem čim boljša v poslu, nisem niti pomislila, da v življenju potrebujem partnerja, ki bi zadovoljeval moje čustvene potrebe.

Morda bom posvojila otroka in tako ublažila obžalovanje tega, kar je že davno izgubljeno – dejstva, da nimam potomstva. Ženske moramo biti enakopravne moškim in biti sposobne same skrbeti zase, a je kljub temu največje bogastvo družina. Ta nima cene. Na tehtnici uspeha je čisto nič ne odtehta."

Strast namesto ljubezni

V sklopu neke nemške raziskave univerze Ludviga Maksimilijana v Münchnu so naredili anketo o tem, v katerem obdobju zveze se strast med partnerjema znatno zmanjša. Rezultati so bili presenetljivi – po 12 mesecih partnerstva se želja po spolnih odnosih občutno zmanjša, še posebej pri ženskah. Ali se je s fantom vredno raziti, ker med vama ni dovolj strasti, je povedala Jerneja (29) iz Ljubljane.

"Svoje polnoletnosti se spominjam kot enega najlepših trenutkov svojega življenja. Pri 18 sem se spustila v zvezo s fantom, o katerem sem od prijatelja slišala same lepe besede.

Zdi se mi, da sva se že prvič, ko sva se srečala, ujela v čisto vsaki stvari. Če bi me takrat kdo prosil, naj izpostavim napako v odnosu, je ne bi mogla najti. Imela sva vse: podporo, razumevanje, spoštovanje, zaupanje in strast. Ko me je vprašal, ali bi se preselila k njemu, se nisem niti za trenutek obotavljala. Komaj sem čakala!

Vse sva počela skupaj, zato je bila skupna selitev nekaj pričakovanega in logičnega," razloži Jerneja. "Po dolgem času sem nekega večera šla s prijateljicami ven. Vsrkavala sem vse zgodbe, ki sem jih v zadnjih letih zamudila, ker sem se bolj kot z njimi družila s fantom.

Počasi sem ugotavljala, da vse to neverjetno pogrešam. Večerna druženja in zabave so postajali vse pogostejši, moje spolno življenje pa je izgubljalo svoj značaj. Zdelo se mi je, kot da sem se seksa s fantom naveličala, čeprav najine ljubezni nikoli nisem postavljala pod vprašaj. Nekega večera sem spoznala simpatičnega neznanca.

Izmenjala sva si telefonski številki, a je bil obveščen o mojem razmerju. Vseeno sem bila vsakič, ko smo se s puncami odpravile ven, vesela, ker sem vedela, da ga bom spet srečala.

Nisem se mogla upreti in prepustila sem se strastem. V nasprotju z veliko ženskami, ki bi na mojem mestu poskušale napako prikriti, sem jaz svojo prevaro priznala.

Mogoče bi se odločila drugače, če ne bi z novim fantom začela zveze. Izdala sem moškega, ki me je resnično ljubil. Videla sem bolečino in žalost v njegovih očeh, ne pa jeze, čeprav je imel vso pravico biti besen name. Moje novo razmerje se je zelo hitro končalo.

Še danes nisem zbrala moči, da bi vnovič stopila v stik z bivšim. Verjetno je na to vplivalo dejstvo, da je zdaj srečen z drugo žensko, s katero gradi novo življenje. Če ne bi naredila tiste neumne napake, bi bila danes morda na njenem mestu.

Najpomembnejše je, da je tvoj partner pred vsem drugim tudi tvoj prijatelj. Če najdeš nekoga, ki ti je vedno pripravljen biti v oporo, tudi ko misliš, da si izgubila vse, si našla zaklad. Strast ni merilo ljubezni, ljubezen pa je bistvo kakovostnega življenja."

Prikriti nasilnež

Ivana (35) je svojo prvo ljubezen spoznala na fakulteti. Njena zgodba je dokaz tega, da je meja med ljubeznijo in sovraštvom tanka. Kljub temu ji jo je uspelo prestopiti in se nastaviti po robu nasilnežu.

"Spoznala sva se na faksu, kjer je on nosil status najbolj priljubljenega tipa na šoli. Imela sva skupno družbo. On je bil razgledan, kulturen, duhovit, skupaj sva se lahko smejala več ur. S časom sva stopila v razmerje, ki je teklo brez prepirov in je bilo polno razumevanja in podpore.

Govorila sem si, da je on tisti, ki sem ga iskala, in pri 25 letih zanosila. Ljudje so pri njem cenili to, da je vedno izstopal iz povprečja, in zdelo se mi je, da so tudi do mene gojili strahospoštovanje. Ko sva dobila sina, se je najino življenje povsem spremenilo.

Skoraj nikoli ga ni bilo doma in tudi z mano ni preživljal veliko časa. Če bi ga vprašala, kaj se je zgodilo z najinim razmerjem, bi odrezavo nekaj zabrusil in s treskom vrat zapustil hišo," je iskrena Ivana.

"Prepiri, ki so se po navadi odvijali ponoči, ko sem uspavala otroka, so postajali vse pogostejši in intenzivnejši. Od povišanega tona, žaljenja in ignoriranja sva prišla do ruvanja in udarjanja s pestmi ob mizo. Takrat nisem niti slutila, da bo pest enkrat pristala na mojem obrazu.

Bila sem pripravljena narediti vse, da bi rešila najin odnos. Ironično, kajne? Pretepu je vedno sledilo opravičevanje in preklinjanje, jaz pa sem še vedno v njem videla tistega fanta iz študentskih dni.

Fizični obračuni so počasi postali del vsakdana in jaz sem se na to privadila. Bila sem njegova vreča za sproščanje napetosti, vzroki zanjo pa so bili znani samo njemu.

Nisem želela verjeti, da živim s človekom, ki me fizično zlorablja. Nisem mogla sprejeti dejstva, da noči preživljam v solzah in strahu, kdaj bodo padli novi udarci, čeprav sem čutila potrebo, da na ves glas povem, kaj se zares dogaja med štirimi stenami. Ko bi le takrat imela pamet, ki jo imam danes. In ko le ne bi izgubila svoje mladosti zanj. Obžalujem, da nisem zbrala poguma in odšla že veliko prej.

Obžalujem, da sem dovolila, da je bil moj sin izpostavljen grozovitim prizorom nasilja med svojima staršema. Zdaj ima deset let in vsem govori, da se njegove mame ne sme dotakniti nihče. Če bi bila že prej dovolj močna, ne bi več let trpela bolečin.

Pustila sem ga šele, ko mi je prizadejal tako težke poškodbe, da sem morala mesec dni preživeti v bolnišnici. Prijavila sem ga tudi policiji. Ne vem, kako je mogoče, da se mi je vse to zgodilo, a sem prepričana, da si prav nobena ženska na svetu ne zasluži trpeti fizičnega nasilja in čutiti strahu do osebe, ki bi ji morala zaupati.

A kljub žalosti v moji zgodbi obstaja življenje po njej. Včasih potrebujemo le malo več poguma in moči."

Vse za videz

Dokaz za to, da danes številna dekleta tekmujejo za to, čigav videz bo najbolj zadovoljil okolico, je življenjska zgodba Ane (28), ki je zaradi diete zapadla v velike zdravstvene težave. Zbolela je za anoreksijo, ki se je v njenem primeru pojavila kot posledica neumorne želje, da bi bila videti čim bolje.

"Dekleta smo 'ukalupljena' z zelo ozkimi standardi tega, kar se smatra za lepo. Prav zaradi potrebe po ustrezanju tem specifičnim načelom, se ženske smatrajo za manj vredne, kadar ne morejo vsem ustrezati. Tudi jaz sem v nekem obdobju pripadala tej skupini posameznic.

Ko sem bila študentka, se sploh nisem nič gibala. Višek kilogramov me ni motil, a ko sem opazovala prijateljice s popolnimi oblinami, s katerimi sem hodila ven, sem pomislila, da bi morda morala na sebi kaj spremeniti. Nekega dne sem se odločila, da bom malo shujšala in začela paziti na to, kaj jem.

Na začetku mi ni bilo lahko, a sem vztrajala, ker je bil rezultat zelo opazen. Dosegla sem težo, ki sem si jo želela, in prejela veliko komplimentov, a sem se zbala, da se bodo izgubljeni kilogrami vrnili. Nadaljevala sem dieto in se odpovedala še dodatnim obrokom.

To me je privedlo do prenizke telesne teže, in ko so prijateljice izrazile skrb, sem si mislila, da so samo ljubosumne. Sledilo je obdobje neprespanih noči, prebujala sem se, ker me je tako zelo zeblo.

Menstruacije so postale vse redkejše, raven sladkorja v krvi je znatno padal, izgubljala pa sem tudi koncentracijo. Starša sta mi predlagala, da poiščem strokovno pomoč, saj še sama sebi nisem bila več všeč. Zbolela sem za anoreksijo.

Zdravstvene raziskave so pokazale, da imam zmedeno hormonsko stanje, zato sem začela zdravljenje. Vsa dekleta bi se morala zavedati, da je sreča v tem, da si zadovoljen s tem, kar imaš in da razumeš, da lepota ni fizični videz."

Ekstremna težnja po karieri in nazivih, po popolni postavi ali želja po strasti, popolnosti, celo življenju v iluzijah so pogosto razlogi za obžalovanje. Nekateri o njih raje molčijo, drugi trdijo, da ne obžalujejo ničesar.

Dobro zanje. Nekatere ženske pa so pripravljene priznati svoje napake in živeti z njimi. Njihova resnica jih krepi in bo morda komu odprla oči. Najpomembneje je, da cenimo to, kar imamo, negujemo in ljubimo sebe in se zavedamo lastne vrednosti.

Ker smo ljudje, delamo napake. Nekatere pač večje od drugih. Nekaterih si ne znamo odpustiti vse življenje. A kaj, ko bi si jih? Če smo se iz njih česa naučile, si je vredno dati novo priložnost za srečo.

Pomembno je, da se sprejmemo z napakami in v prihodnje sprejmemo boljše odločitve. Z odločitvami si pišemo lastno življenjsko zgodbo in samo pomisli – je zgodba brez zapletov sploh lahko zanimiva?

Po Predlogi Tamare Veličković

Priredila Anamarija Lukovac,

Fotografije: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri