Poznate kakšno zlobno taščo, ki nikoli ne odobrava sinove nove partnerice, pa naj bo še tako popolna? Rekla ji bo, da je preveč suha, predebela, da ni prav spekla njegovega zrezka, da bi si morala že želeti otrok. In nadležni tast, ki vedno moralizira, bulji ali pa morda oboje hkrati? No, obstajajo. In to v vsej svoji silovitosti.
Lani sem tako s fantom načrtovala božič. "Bi prišel k nam in ga preživel z mojo družino?" sem ga vprašala. "Seveda! Z veseljem," je rekel. Pretekli božič sva namreč preživela z njegovo družino in bil je nekoliko stresen – predvsem zato, ker sta se družini prvič srečali, jaz pa sem dan začela z več kozarci šampanjca. Ko sva lani razpravljala o načrtih, sem se za trenutek ustavila in pomislila, kako lepo je, da se vsi razumemo. Seveda obstajajo tu in tam zapletene dinamike, kot v vsaki družini, a nekako deluje. In to me je pripeljalo do razmišljanja, kako grozno bi bilo, če ne bi bilo tako.
"Kaj bi bilo, če se z družino svojega partnerja ne bi razumela; če bi imeli drugačna politična prepričanja; če bi se počutila izključeno; če ne bi delili istih vrednot ali pa preprosto ne bi uživali v družbi drug drugega. Pa bi jih vseeno morala gledati med prazniki?"
Čas, namenjen veselju in počitku, se nenadoma spremeni v minsko polje samouveljavljanj.
"Odideš z občutkom, da nikamor ne spadaš, ali pa začneš dvomiti, ali je tvoj partner produkt okolja, iz katerega prihaja. Je ločen od vrednot svojih staršev ali jih tiho podpira?"
Hodi s tabo kljub svoji družini, da bi nekaj dokazal? In če te ne brani, kaj to pove o vajini skupni prihodnosti? Si res želiš, da bi tvoji otroci preživljali čas s starimi starši, ki te spodkopavajo?
Takšna vprašanja hitro uidejo izpod nadzora. Sama ne vem, kaj bi storila, če bi se znašla v takšni situaciji, zato sem povprašala druge. Izkazalo se je, da ima veliko žensk takšno situacijo. In da jih to razjeda. Nekatere zaradi tega celo zapustijo 12-letne zakone.
Nikolina* mi je povedala, da se je ob partnerjevi družini vedno počutila, kot da ni nikoli 'dovolj'. Kuhala je, gostila, se poskusila čustveno vključiti, a so jo kljub temu pripombe njegove mame znova in znova prizadele. Opisala je družinska kosila, na katerih je njen partner molčal, medtem ko so nanjo letele prikrite opazke; o njenem ozadju, njenih odločitvah, celo o njenem telesu. "Ni šlo le za to, da se nisem razumela z njimi," je rekla. "Šlo je za to, da moj partner v tem ni videl problema. Pričakoval je, da bom vse skupaj preprosto prenašala."
Larina* zgodba je bila drugačna, a je bila podoben boj. S partnerjem sta prihajala iz povsem različnih kulturnih in razrednih okolij. Njegova družina je cenila status, tradicijo in videz, ona pa je odraščala v bolj sproščenem, alternativnem domu. Prazniki so postali izčrpavajoče predstave, v katerih nikoli ni mogla biti to, kar je. "Začela sem imeti občutek, da se moram pomanjšati, da bi bila ljubljena – najprej pri njih, nato pa še pri njem," je povedala.
Potem je tu še moja prijateljica Lola*. Staršem njenega bivšega niso bili všeč njeni tatuji in njena močna mnenja; želeli so pasivno, prilagodljivo partnerico, ki bi se ujemala z njihovo zategnjeno, višjerazredno podobo. Lola je imela občutek, da jo bivši razkazuje kot dejanje upora. "Rekel je, da ni tako," mi je povedala, "a nikoli se nisem mogla znebiti občutka, da tja ne sodim."
Že tako se v številnih kotičkih družbe počutimo kot tujci. Se moramo res boriti za svojo identiteto še znotraj najbližjih odnosov?
Ko se zaljubimo, ne izbiramo le partnerja – dotaknemo se tudi kulture, ki ga je oblikovala. Včasih se ta kultura zdi tuja ali celo sovražna. A razlika sama po sebi ni problem. Težava nastane, ko družine ne znajo spoštovati izbir svojih otrok ali ko partner noče stati ob tebi. Takrat postane odnos nevzdržen.
In ženske, kažejo raziskave, to pogosto najbolj občutimo. Vzgojene smo, da nosimo čustveno breme: pomnimo rojstne dneve, kupujemo darila, gladimo napetosti za mizo. Kar pomeni tudi, da smo krive, ko stvari ne tečejo gladko.
Moški, ki se distancira od staršev, velja za lojalnega. Ženska, ki se ne razume s tastom in taščo, pa je "težavna".
Zlasti konflikti s taščami so izrazito spolno zaznamovani. Številne ženske so opisovale bolečo, razjedajočo napetost z materjo svojega partnerja – pogosto zato, ker starejše ženske na mlajše projicirajo lastne vrednote, strahove ali negotovosti. Ne gre le za osebnostne razlike, temveč za generacijska pričakovanja o tem, kakšna naj bi bila 'dobra ženska' ali 'dobra žena'. Družba nas uči, da med seboj tekmujemo za ohranjanje lastne vrednosti in smisla.
Kaj torej storiti, če ljubiš svojega partnerja, ne pa tudi njegove družine? Gre za meje in za zavedanje, da tvoj partner ni njegova družina, razen če se sam odloči biti, tako da se z njo postavi na isto stran in te ne zaščiti.
Na koncu dneva družine niso končno merilo odnosa. Edino, kar lahko zares presojamo, je človek in njegovo srce. Če te partner ljubi in spoštuje ter te ščiti pred škodo, potem njegovi družini ni treba določati tvoje prihodnosti.
Prevedeno po predlogi Cosmopolitan USA
