Evnuhi za božje kraljestvo: 2000 let strahu pred ženskami!

20. 12. 2012

V roke nam je prišla zajetna, izčrpna in ostro argumentirana knjiga gospe Ute Ranke - Heinemann, prve profesorice katoliške teologije na svetu.

Avtorica neusmiljeno secira dvomljivo moralno 'poslanstvo' katoliške cerkve, ki si ga praktično od nekdaj jemlje v odnosu do vprašanj homoseksualnosti, pedofilije, kontracepcije, celibata, zunajzakonske skupnosti, samozadovoljevanja in splava.

Naj te o tem, da je knjiga več kot vredna branja, prepričamo z nekaj zanimivimi poudarki, ki nudijo osupljiv pregled seksualne morale v katolicizmu od začetka našega štetja do danes.

Prvi in zadnji prijatelj žensk!

Njene biblijske osnove so sicer skromne, zato pa si je Cerkev skozi čas pomagala tako, da je Jezusovo oznanilo moralno-teološko dopolnjevala, sistematizirala in konkretizirala. Pri tem je bila tako odlična, da se danes kaj lahko strinjamo z Ute Ranke - Heinemann, ki med drugim zapiše:

"Jezus je bil prijatelj žensk, prvi in hkrati skoraj tudi zadnji prijatelj žensk v Cerkvi!"

Medtem, ko se je Jezus z ženskami družil, se z njimi pogovarjal in 'dovolil', da so mu umivale noge, so že nekaj stoletij kasneje zaobljubljeni pred ženskami malodane bežali in se jih ogibali:

"... kjer prespi, tudi ne sme biti nobene ženske osebe, ne dekleta ne poročene žene, ne stare ne Bogu posvečene, ne krščanske ne poganske dekle, temveč so lahko pri moških samo moški." iz pisma papeža Klemna I.

Zapovedano distanco do žensk so zaobljubljeni samci lažje vzdrževali z splošno razširjenim prepričanjem o lastni duhovni večvrednosti.

Podcenjevanje in zatiranje

Ženske so bila skozi stoletja tako postopoma in povsem izgnane iz cerkveno-sakralnega območja.

Obveljalo je, da ženske v cekrvi ne morejo opravljati nobene službe in niti ne ministrirati, od starega veka pa do 20. stoletja celo niso smele več peti v cerkevnih zborih, namesto njih so v cerkve pripeljali kastrate, mestoma so se pojavljale tudi zahteve po tem, da bi morale biti ženske zakrite in - po najljubšem citatu bibilijskih mož - tiho in moškim podložne. Da ob vsem tem ne omenjamo, da so na grmadah svoje čase povečinoma gorele predvsem ženske:

"Pravzaprav, če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam celotna cerkvena zgodovina pokaže kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje. Podreditev ženske moškemu je postulat teologov skozi vso cerkveno zgodovino, in tudi današnja moška Cerkev jo še vedno dogmatizira kot Božjo voljo."

Ženske kot moralna nevarnost

In kolikor bolj je cerkveno vodstvo skozi čas izvajalo pritisk v smeri obveznega duhovniškega celibata, toliko večjo moralno nevarnost so ženske predstavljale zaobljubljenim samcem.

Ali če povzamemo Ute Ranke - Heinemann, cerkev se ni ustavila niti takrat, ko so bile ženske iz nje bližine že izgnane:

"Potem, ko se je papeško izganjanje žensk uspešno zaključilo, ko je jedro katoliškega krščanstva postalo zaradi celibata strukturirano le enospolno in se je Vatikan vzpostavil kot idealno življenjsko okolje za homoseksualce, je hotel Janez Pavel II. deseksualizirati še njih."

Moška Cerkev ni nikoli doumela, da je resničnost Cerkve utemeljena na človeškosti in sočloveškosti tako moškega kot ženske, pravi Uta Ranke - Heinemann in dodaja:

"Zato pomeni aparthaid cerkvenih mogočnežev proti ženskam podobno kršitev pravičnosti, kakršno zasledimo pri političnem apartheidu. In ničesar ne more spremeniti okoliščina, da se Cerkve pri tem sklicuje na Boga in Kristusa, saj s stem dodaja svojemu nepravičnemu delovanju samo še blasfemične poudarke. Zgolj moška Cerkev kljub imenu 'Cerkev', ki si ga pripisuje, že dolgo ni več Cerkev v polnem pomenu besede, saj se je sam ozaradi moške nadutosti odpovedala enemu odločilnih vidikov katoliškosti. Svojo katoliškost je že zdavnaj zamenjala z mračnim seksizmom."

Citati

Nori nauki moralne teologije!

Lahko bi rekli, da je spolnost tisto področje človeškega življenja, ki je na posebno specifičen način postalo žrtev tiste vrste teološke znanosti, ki jih lahko kar: poseben izrastek teologije, t.j. moralne teologije.

Naj v nadaljevanju naštejemo nekaj naravnost bizarnih podukov, ki so jih kleriki ljudem servirali skozi stoletja:

  • "Če izključimo rojevanje otrok, tedaj ne vidim, v kakšno pomoč bi lahko bila žena ustvarjena možu. Ne razumem, zakaj kljub temu izključujejo ta namen. Če žena možu ni bila dana v pomoč pri rojevanju otrok, za kaj bi mu bila potem še lahko koristna? Nemara za to, da bi skupaj obdelovala zemljo? Če bi bila za to potrebna pomoč, potem bi imel moški več koristi od drugega moškega. Enako velja za tolažbo v osamljenosti. Koliko prijetneje je življenje in koliko zanimivejši je pogovor, če živita skupaj dva prijatelja, kot pa če živita skupaj mož in žena." Tomaž Akvinski (navaja Avguština)
  • "Ko pa je vendar na svetu tako veliko priložnosti, ki šibijo vestnost duše. Sem smemo prišteti v prvi vrsti odnose z ženskami. Duhovnik zaradi skrbi za moški rod ne sme pozabiti ženskega rodu, ki je prav zaradi svojega nestanovitnega nagnjenja h grešnosti potreben večje skrbi. Pri tej priložnosti si zli duh izmišlja premnoge poti, da bi se naskrivaj vtihotapil. Kajti ženskino oko premakne in vznemiri dušo, in to ne le oko razuzdane, temveč tudi krepostne ženske." Krizostom
  • "Ni se dobro poročiti. Kaj je ženska drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, privošljiva nesreča, hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomankljivost narave, prebarvana z lepo barvo." Insistoris in Sprenger (navajata Krizostoma)

Polni podobnih norih naukov so bili tudi za laike:

  • "Vsakomur, ki se pred nedeljo ali pred katerimkoli drugim praznikom ne more vzdržati spolnega odnosa, se mu rodijo pohabljeni ali epileptični ali od hudiča obsedeni otroci." Škof Cezarij iz Arlesa
  • "Božji zakon kaznuje moža s smrtjo, če med menstruacijo občuje s svojo ženo." Gregor I. Veliki
  • "Moškega duha od višav nič ne odvrača bolj kot ljubkovanje žene in tisti dotiki telesa, brez katerih mož ne more imeti žene." Tomaž Akvinski (navaja Avguština)
  • "Dobromisleči ljudje se bodo mogli še bolj prepričati o utemeljenosti cerkvenega nauka o tej zadevi, če premislijo, kako široko in lahko pot bi s tem odprli zakonski nezvestobi ... Bati se je treba tudi, da bi moški, ki bi se navadili na uporabo sredstev proti spočetju, izgubili spoštovanje do žen." iz 'kontracepcijske' enciklike papeža Pavla VI.

Taki absurdi so posledica spolne morale, ki je zablodila in niti danes ni pripravljena opustiti svoje skoraj 2000-letne prevzetne diktature nad zakonskimi spalnicami.

Vrnitev v raj pred Evo!

Presenetljivo je, kolikšna množica ljudi je v zgodovini pomembne dele svojega življenja porabila za popolnoma nesmiselno ubadanje z zadevami za katere ni bila pristojna, a se jih je pod okriljem svetniškega sija in z namišljeno strokovno avtoriteto kljub temu lotevala.

Cerkev je prav po njihovi 'zaslugi' danes takšna, kot je. In to je:

"Za ta ekskluzivni moški svet, ta brezženski terrarij, v katerem se gibljejo papeži in papeški vzgojitelji, za to popolnoma izolirano družbo, ki naj bi jih obvarovala pred tistim, kar bi zanje pomenilo začetek usodnega napačnega koraka, namreč pred zaznavo druge polovice človeštva, za ta geto moške Cerkve so ženske samo še objekt ignoriranja v vrsti zaščitnih ukrepov zaobljubljenih samcev, s katerimi skušajo obdržati svojo zaobljubljeno čistost in svoj posebni svet. trudijo se in se pretvarjajo, 'kot da na svetu ne bi bilo žensk'. In v nadrealističnem naporu, da bi se znova potopili v tisti rajski čas, ko Bog še ni ustvaril Eve, v infantilnem pobegu v nekakšno moško maternico brezženskega sveta, ne vidijo več pravega sveta, sveta, ki je poln moških in žensk, torej človeškega sveta."

Priporočamo!

Evnuhi za nebeško kraljestvo

Za več zares zanimivega poglabljanja v dano temo ti v branje priporočamo izčrpno knjigo prve profesorice katoliške teologije na svetu, Ute Ranke - Heinemann: Evnuhi za nebeško kraljestvo - Katoliška cerkev in spolnost od Jezusa do Benedikta XVI.

Gre za drugi slovenski izid te znamenite knjige, ki je prvič izšla leta 1988 in bila pozneje mnogokrat ponatisnjena oziroma razširjena, nazadnje letos, saj je avtorica k zadnji izdaji pripisala še eno poglavje, Moje veliko razočaranje, ki ga je posvetila papežu Benediktu XVI., svojemu nekdanjemu študijskemu kolegu na teologiji.

Razširjena 22. izdaja te knjige je (drugič) v slovenščini pred dnevi izšla pri založbi Modrijan.

Uta Ranke - Heinemann

'Kako je vendar uspelo sveti materi Cerkvi, da je rodila tako neusmiljeno, tako inteligentno in tako nepopisno zajedljivo teologinjo?' La repubblica

Uta Ranke - Heinemann (rojena leta 1927) je bila na Grajski gimnaziji v Essnu edina dijakinja. Mature je opravila z odliko, kar je bilo takrat nekaj posebnega in se je tam zgodilo prvič po tridesetih letih. V akademskem letu 1953/54 je bila v Munchnu študijska kolegica Josepha Ratzingerja (papeža Benedikta XVI.). Leta 1954 je promovirala iz katoliške teologije, se leta 1969 habitirala kot prva ženska na tem področju in naslednje leto tudi v svetovnem merilu postala prva profesorica za katoliško teologijo. Dovoljenje za poučevanje predmeta Nova zaveza in Stara cerkevena zgodovina so ji leta 1987 odvzeli, ker je vztrajno 'dvomila' o Marijinem deviškem rojstvu. Konec leta 1987 je postala nosilka neodvisnega oddelka za zgodovino religije na Univerzi v Essnu.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"