Črno - bela ljubezen

Ko se je pred nekaj leti Špela Mulej odločila odpotovati v Afriko, ji je usoda pripravila nenavadno presenečenje. Prej se ji nikoli ni zgodilo nič usodnega, morda le to, da je izgubila službo, a tega se zaveda šele zdaj. “Takrat sem sicer mislila, da je to katastrofa, danes pa sem vesela, da so me odpustili, in vem, da je to najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju.

Vse ima svoj namen,” pojasni in v njenem glasu je zaznati srečo. Zatem je dobri dve leti delala na ladji, nato pa si je zaželela počitnic: “Denar sem raje porabila za potovanje, kot da bi ga v trgovinah zapravila za nepotrebne stvari.” Ker ji je všeč reggae, je izbrala Gano, ne da bi vedela, da se ji bo življenje kmalu obrnilo na glavo.

Prvo srečanje

Domačina po imenu Ivan Martey (Špela ga kliče Titi, kar izhaja iz ganske besede ‘teteh’ – ime, značilno za določeno področje v Gani), ki je danes njen mož, je srečala v kulturnem centru, kjer se srečujejo ljudje vseh starosti in kjer skupina 12 fantov vsako nedeljo iz svojih bobnov izvablja prave afriške ritme. Ona je tja prišla s svojimi znanci, on s prijatelji, zato so bile možnosti za srečanje majhne, a vendarle sta se Slovenka in Ganec, ki se v življenju ukvarja z več stvarmi, tudi z izvozom ganskih izdelkov v Veliko Britanijo, najraje pa v studiu, ki ga ima s prijatelji, snema glasbo, zapletla v pogovor. Kljub vsemu pa iskrica med njima takrat še ni preskočila in po koncu bobnarskega nastopa sta se prijateljsko poslovila in odšla vsak svojo pot.

Vsega je kriv reggae

Drugič, ko sta se srečala, sta spet govorila o glasbi. Titi pove, da je sprva ni jemal prav resno in si je mislil: “Kaj pa belka ve o glasbi in ritmu.” Toda ni trajalo dolgo in ugotovila sta, da oba obožujeta reggae in seveda vso z njim povezano filozofijo. Špela se je na ladji, ki je med drugim plula po Karibskem morju, naučila tudi malo jamajškega slenga, kar ji je pri Titiju prineslo dodatne plus točke. “Malo Evropejcem je všeč reggae, saj ima večina velike težave s pravimi, originalnimi jamajškimi besedili. Če pa že, poznajo na primer le Boba Marleyja, čeprav to še zdaleč ni vse, kar ponuja ta zvrst. Reggae govori o prijateljstvu, o tem, kaj doživljajo ženske, in o ljudeh v resničnem svetu,” razloži Titi.

Njuno prijateljstvo preraste v ljubezen

Ko mu je Špela pokazala cede reggae pevke Tanye Stephens, ki ga je kupila, ker ji je bil zelo všeč, pa sta se enostavno začutila in se popolnoma ujela. “Takoj se mi je zazdelo, da mora biti človek, ki si kupi tak cede, nekaj pose­bnega in zelo pozitiven. Skratka nekdo, s komer bi se lahko nadvse dobro razumel,” nam je zaupal Titi. In kaj se je podilo po Špelinih mislih? “Bila sem čisto zmedena, saj sem čutila, da mi je Titi všeč. Prepričana sem, da sem bila zaljubljena, še preden sem se tega zavedla – takrat ni bilo več poti nazaj.” Vsak dan sta se srečevala, se veliko pogovarjala, poslušala glasbo in debatirala o njej, hodila skupaj na plažo in uživala. Špela je sicer hotela obiskati še woodoo festival v bližnji državi Benin, ogledati si je hotela Gano in se srečati s kopico ljudi, a se je – ne glede na vse želje – potovanje končalo v istem kraju, kjer se je začelo.

Črno-bele razlike

“V Afriki načelno ne delamo razlik med črnimi in belimi. To so si izmislili belci,” je dejal Titi. “Vendar pa je sistem poskrbel za to, da se danes nekateri črnci raje ne družijo z belci, ker se nikoli ne ve, kaj skrivajo pod masko. Lahko so prijazni, lahko pa tudi ne. Ob Špeli sem začutil, da misliva in govoriva iste stvari, imava ista življenjska načela in da v svojih željah postajava eno. Pri takih stvareh pa ne smeš več gledati na barvo, ampak moraš prisluhniti tistemu, kar prihaja od znotraj. Tako ali tako se ljudje smejijo in pravijo, da je ljubezen slepa, ko na primer vidijo dva človeka, ki po njihovem mnenju ne spadata skupaj. To je le zato, ker prevečkrat opazijo zunanji videz, ne vejo pa, kaj posameznika nosita v sebi. Če sta srečna, je to gotovo lepota in resnično močna ljubezen.”

Odhod domov in vrnitev v Gano

Njuna ljubezen je vsekakor ena izmed tistih, ki imajo moč, da rušijo vse ovire, ki se pojavijo na poti. “V Gani sem ostala tri mesece, potem pa sem se za kratek čas vrnila domov. Glede na to, da imam rada potovanja in mi nekatere stvari v Sloveniji niso všeč, sem že pred odhodom domov vedela, da se bom vrnila v Gano k moškemu, s katerim sem si želela živeti. Odločila sva se, da bova skupaj poiskala hišo in res sva našla eno čisto blizu oceana. Kupila sem jo z denarjem, ki mi je ostal še od prej, in bila je za polovico cenejša od majhnega stanovanja v Sloveniji. Domov sem prišla za tri tedne, le toliko, da sem uredila papirje in spakirala stvari, ki jih potrebujem,” Špela nadaljuje svojo zgodbo.

Presenečenje za domače

Njena mama in prijatelji so bili ob novici, da se bo Špela kar preselila, seveda šokirani, vendar so bili že vajeni, da je zaradi službe na ladji, kjer je delala, veliko zdoma. “Moja mama je prav tako vedela, da ko se nekaj odločim, to tudi uresničim,” še doda Špela. “Ko sva jo povabila na poroko, je res prišla. Bilo ji je zelo všeč in zdaj se želi v Gano preseliti tudi ona. Vsekakor pa je videla, kako živim in da mi nič ne manjka,” v smehu razlaga Špela.

Poroka

“Najina poroka ni bila podobna velikim slavjem, kot jih organizirajo v Sloveniji. Pravzaprav je v Gani vse čisto drugače: greš na državni urad, kjer poveš, da bi se rad poročil. Registriraš se in določijo datum poroke. Na najin poročni dan se je poročilo še kakšnih 50 ali 60 parov in vsi skupaj, s pričami vred, smo čakali, da bomo na vrsti. Obred traja pet minut – partnerju daš obljubo, priči jo potrdita in stvar je urejena. Na poroki je bila moja mama in nekaj članov Titijeve družine,” nam je zaupala Špela, ki se od tistega dne piše Martey.

Črnec v Sloveniji in belka v Gani

Špela in Titi se enoglasno strinjata, da je lažje biti belec v Gani kot črnec v Sloveniji, saj vsakogar, tudi če je ‘druge barve’, gostoljubno sprejmejo. “Slovenija naj bi bila tolerantna država, ampak ni. Če se sprehajava po Ljubljani, se vedno najde kdo, ki z rasističnimi opazkami žali Titijevo barvo kože,” je razočarana Špela, on pa doda, da se tukaj dobro počuti le v hiši, med ljudmi pa niti ne. A trudita se, da si zlobnih komentarjev ne jemljeta k srcu.

Drugače je v Gani: “Ljudje niso videli veliko belcev, zato sem zanje zanimiva – želijo si me natančno ogledati ali se me celo dotakniti, a v tej njihovi radovednosti ni nič slabega. Veliko otrok se belcev boji, ker jih pač niso vajeni, in če želim katerega od njih na primer pobožati, bo planil v jok.” Špelo so Titijevi sorodniki vzeli za svojo čisto brez težav. “Hitro sem se privadila na nov način življenja, in ker sem zdaj ena od njih, se ne morejo nič pritoževati,” je zadovoljna.

Postanejo družina

Njuno srečo je še povečala hčerka Naa-Amelie, ki se je rodila junija. “Odločitev, da bova imela otroka, je bila logičen korak naprej,” pojasnjuje mlada mamica. “Ker s Titijem nisva iste narodnosti, so nama vsi, tudi oblasti, svetovali, naj rodim v Sloveniji, sicer bi bile lahko težave z dokumenti. Po nekaj mesecih pa odpotujemo nazaj domov med prijazne sosede in k najinim trem psom.” Vračali se bodo na obiske, k babici, nikoli pa ne mislijo živeti v Sloveniji.

Življenje v Gani

“Doma sva zadovoljna,” pravita. “Vesela sva, da se vsi trije kmalu vračamo v svet, v katerem ni fiksnega delovnika od osmih do štirih, zato lažje uskladiš družinski prosti čas z delom.” Življenje v Gani jima bolj ustreza in je zanju lažje pa tudi s sporazumevanjem nihče od njiju nima težav, saj je uradni jezik angleščina (poleg tega pa imajo še tri glavne skupine jezikov, ki se jih Špela trudi razumeti in govoriti, čeprav jih nekoliko meša med sabo).

“Ljudje so drugačni, simpatični, prijetnejši, na splošno vlada nekakšna svoboda, saj vsi živijo bolj spontano in brez nepomembnih pravil, nihče nikomur ne ukazuje in ne narekuje, kako in kaj mora početi. Brez pretvarjanja si ti res lahko ti,” zaključi Špela. Njuna strategija je, da se prepustita življenjskemu toku in v njem uživata brez skrbi, kaj jima bo prinesla prihodnost, pa bosta še ugotovila.

Poslovni načrti

Glede na to, da je njihov dom hiša v ribiški vasici, ki je eno uro oddaljena od mesta, sta kupila tudi avto, ki ga uporabljata kot taksi, da zaslužita nekaj denarja. “Javni prevoz je slabo organiziran, tako rekoč ga ni in do prve večje vasi je dobre pol ure hoje. Poleti zaradi vročine ta pot ni najbolj prijetna, v deževnem obdobju pa prav tako ne, saj je cesta razmočena in ti blato sega do kolen,” svojo izkušnjo z nami deli Špela. “Tudi če sama kaj potrebujem, pokličem najinega šoferja, da me zapelje do trgovine.”

Načrtujeta nakup še nekaj dodatnih avtomobilov, ki jih bosta uporabljala kot taksije in posojala tudi turistom, ki si Gano želijo raziskovati na lastno pest. Ukvarjati pa se bosta začela tudi z izvozom kozmetičnih sestavin v Slovenijo. “Kakavovo in karitejevo maslo, ki sta tipična za Gano, sta v Sloveniji iskani sestavini v lepotni industriji, zato je to obetaven posel,” sta prepričana.

Manca Kraševec

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi