"Še vedno ljubim bivšega ... a zdaj je poročen z mojo prijateljico" (resnična zgodba)

Jaz sem bila tista, ki mu je predstavila žensko, s katero se je kasneje poročil.

"Še vedno ljubim bivšega ... a zdaj je poročen z mojo prijateljico" (resnična zgodba) (foto: Profimedia) Profimedia
14. 10. 2020

Ko pomislim na svojo prvo ljubezen, Jana*, se spomnim njegovih mehkih las. Romanca, ki sva jo imela v najinih zgodnjih 20-ih, se je odvijala znotraj naivnega, blaženega mehurčka: spoznala sva se preko skupnih prijateljev, ob koncu študija, in razvila takšno bližino, ki je mogoča le na tisti "nikogaršnji zemlji" med izobraževanjem in resničnim svetom.

Med študentskimi deli sva si dopisovala in razglabljala o neumnih hipotetičnih stvareh, med vikendi pa sva poležavala, si pripravljala razkošne zajtrke in gledala televizijo v neskončnost. Oboževala sem ga božati po njegovih mehkih, svilenih laseh, ko je bil pod stresom.

To je bilo edino preprosto razmerje, ki sem ga kadarkoli imela – oboževal me je in jaz njega. Vse, kar sva si želela, je biti skupaj.

A zdaj je minilo že več let, odkar sva se nazadnje slišala. Medtem ko sem ga skozi čudovit filter družabnih omrežij gledala obkljukati marsikateri življenjski mejnik – skupno vselitev, zaroko, poroko, otroka – sem v sebi začutila tisti hrepeneč občutek izgube, ki ga vsi začutimo ob tistem enem bivšem.

Težak občutek v želodcu, medtem ko gledaš, kako se njegovo življenje, kakršno si si z njim sama želela, odvija ob nekom drugem.

No, zame ta občutek sega še veliko globje, ker sem bila jaz tista oseba, ki ga je predstavila ženski, s katero se bo nekoč poročil.

Tega nisem nameravala storiti. Oziroma morda sem, ampak ne na tisti "dokler-naju-smrt-ne-loči" način. Ona bi morala biti preusmeritvena taktika, preganjanje dolgčasa – izvoli, preživljaj čas s to osebo, dokler ne ugotoviva, kaj si oba želiva. Na žalost se ni tako izšlo.

Po tistem prvem začaranem letu sva zvezo končala, ko se je on odselil v drugo mesto, da bi nadaljeval s šolanjem. A vendar sva vsak praznični vikend znova pristajala v varnem zavetju drug drugega: čez poletje sva znova začela in kmalu zaključila, ko se je moral vrniti na univerzo.

Že naslednje poletje se je začelo s ponovno, nekoliko bolj nerodno spravo – jaz sem želela bolj resno zvezo, on pa je želel začeti na novo, sproščeno in brez obveznosti. Vsakič, ko je vstopil nazaj v moje življenje – samo, da bi lahko ponovno izginil, sem se počutila uničeno in neumno.

Mu bom sploh kdaj dovolj? Tudi takrat, ko sem nekoliko izgubila zaupanje vanj, sem na neki ravni zmeraj čutila, da sva "midva" neizogibna.

No, do prihoda tretjega poletja sem bila že zaljubljena v nekoga drugega. Mesece sem potrebovala, da sem se pobrala po najinem zadnjem razhodu, in se sčasoma znašla v razmerju brez obveznosti s sodelavcem, polnem nočnih pogovorov ob kozarcu viskija in pustolovskega seksa. Bila sem polna samozavesti, ki je bila posledica vseh komplimentov in orgazmov.

Zato sem se, ko je Jan ves resen in s srce parajočim govorom segel po mojo roko, hitro odmaknila. Nisem mogla še enkrat iti skozi ves ta "ali-bova-skupaj-ali-ne" scenarij, poln upanja in brezupnih izidov. Želela sem videti, kako se bo odvila moja nova avantura.

Z Janom sva šla v kino, kjer sva si ogledala film dveh ljubimcev, ki sta zapravila vsako priložnost za srečo. Ob koncu filma sem se obrnila proti njemu in njegov obraz je bil ves v solzah. Kasneje mi je napisal pismo, polno novih obljub.

Še vedno sem ga ljubila, a po tolikih razočaranjih sem čutila, da je moje srce zakopano nekje globoko pod brazgotinskim tkivom.

Nekaj mesecev prej sem na službenem dogodku spoznala Saro*. Skupaj sva sedeli pri pokušini vina in se na podlagi ignorance, ki nama je bila skupna, spoprijateljili.

Navdušena sem bila, ker imam novo samsko prijateljico. Začeli sva se dobivati vsakih nekaj tednov, se pogovarjali o službi in primerjali izkušnje z zmenkov.

Ko se spomnim, kako brezskrbno sem storila to, kar sledi v nadaljevanju, se mi stemni pred očmi.

Jan me je peljal na pijačo v neki bar, kjer sva s kozarci za enkratno uporabo v roki posedala na stopnicah. Želel se je pogovoriti o pismu; meni pa so v žepu divjali sms-i novega ljubimca. Hotela sem le odložiti neizogiben scenarij najinega običajnega, ponavljajočega se vzorca sprave in razida, da bi si pridobila nekaj dodatnega časa.

"Mislim, da bi drugače čutil, če bi spoznal nekoga drugega," sem izstrelila.

"Pravzaprav mislim, da imam prijateljico, ki bi bila zate." To je bilo to. Delček sekunde, ravno tako dobro premišljen, kot moje naročilo pijače.

Brez večjega premisleka sem mu dala Sarino številko. Med vsem tem se je moja službena avantura končala. Dva tedna kasneje sta mi tako Jan kot Sara vsa navdušena poročala o njunem srečanju.

"Tako čudovita je. Hvala ti. Resnično si boljša oseba od mene," mi je povedal ob pijači. "Nisem prepričan, da bi lahko zate enako storil."

V prsih sem v trenutku začutila težo.

Že kmalu me je začel puščati na cedilu. "Saj bi, ampak Sara ima vstopnice za ..." ali pa "Stvar je v tem, da je Sara ravno prišla s počitnic, zato ..." Skušala sem ugotoviti, ali je bil res srečnejši ali pa je od mene želel, da se vmešam.

Počutila sem se resnično nemočno. Jaz sem bila tista, ki je zavrnila njegove velikodušne geste, kako neki se naj zdaj vmešam? V kolikor mu je Sara bila res všeč, bi izpadla ljubosumno in muhasto – to bi pomenilo konec najinega prijateljstva. Bom pač morala počakati, dokler se ne razideta. Natipkala, a potem izbrisala, sem serijo polnočnih sporočil.

Meseci so minevali in še vedno sem čakala na novico o koncu zveze – pripravljena na to, da se mi bo, tako kot vedno, vrnil kot bumerang – a se ni zgodilo nič.

Vabila sem ju na rojstne dneve in vselitvene zabave, ampak nista nikoli prišla. Nekje leto po začetku njunega razmerja je med nama izsilil prepir, ki je izbrisal še zadnjo sled najinega prijateljstva. Zakaj sem še zmeraj prijateljica z njegovo sestro? Ali ne morem pustiti njegove družine na miru? Sari je neprijetno. Bila sva prijatelja, zato sem se ob tem nasmehnila. Prepričana sem bila, da smo vsi prijatelji.

"Oh, daj, no – nikoli si nisva bila tako blizu," je izstrelil zadnji, boleči strel. Nisem bila več primerna akterka za njuno pravljico.

Nedolgo zatem mi je skupni prijatelj sporočil, da sta se zaročila. Čutila sem, kako se v meni nabira jeza, nato pa so na plano privrele solze.

Ali sem res pravkar svoji prvi ljubezni podarila idealno žensko? Počutila sem se kot v tisti glasbeni igrici s stoli: zapustila sem svoj stol in zdaj se moram soočiti s posledicami.

Medtem ko sem na družabnih omrežjih gledala njune poročne fotografije (ne, nisem bila povabljena), sem ostala precej presenečena nad govori. Ali ni v navadi, da se pošališ, kako sta se spoznala? Sem bila jaz hudomušna anekdota?

On je bil videti bolj suh, bolj zaskrbljen. Ona pa srečna in polna zadovoljstva. Leto kasneje sem od skupnega prijatelja izvedela, da sta dobila otroka.

Ob vsakem njegovem novem mejniku sem bila bolj strta. Najhujše pri vsem tem pa je bilo, da nisem mogla nikomur povedati, kako v resnici čutim.

Nekajkrat, ko sem zgodbo povedala prijateljicam, sem svoje zlomljeno srce prikrila s šalole kakšna je verjetnost, kajne? Nisem želela priznati, kako neodgovorna sem bila do sebe, do svoje sreče.

A resnica je, da me še zmeraj močno boli.

Nikoli več nisem našla enake intelektualne povezanosti in predanosti, kot sem ju imela z Janom. Samo sebe tolažim, da je tako najbolje – morda pa bi še leta in leta imela tako burno razmerje, kot sva ga imela do zdaj. Na nek način je bila moja odločitev, da na koncu nisva pristala skupaj. Želim si le, da bi bila trdno prepričana, da je bila le-ta pravilna.

Vir: Cosmopolitan.com/uk

Preberi še: Strokovnjaki razkrivajo, kaj o tebi v resnici pove to, kakšen odnos imaš z BIVŠIM

Priporočamo tudi: Izpoved moškega: "Moja žena me več ne privlači (in razloga se močno SRAMUJEM)"

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri