Hmmm, kaj pa ti praviš na to? 😳
Z možem sva poročena sedem let in še zmeraj imava ločene finance. Ko sva še hodila, sva se navadila, da imava ločena bančna računa in kreditne kartice, zato se nama ni zdelo smiselno, da bi karkoli spremenila zgolj zato, ker sva podpisala list papirja. Vem, da je združevanje denarja norma, ampak za naju se je to zdelo zapleteno in neenakopravno.
Čeprav ta sistem nama ustreza, pa ni nujno, da bo tudi drugim. Pravilnega načina, kako si kot par urediti finance, ni, in na koncu je pomembno le to, da način odgovarja tistima dvema posameznikoma, ki sta v razmerju.
Zakaj to počneva?
Najine vrednote glede denarja se ne bi mogle bolj razlikovati.
Sama sem precej varčna z denarjem. Del plače zmeraj dam na stran, kar me resnično osrečuje. In čeprav si brez težav privoščim drago letalsko karto do Bejruta ali osvežim pomladno garderobo, pa se mi zdi posedanje po kavicah in redno prehranjevanje zunaj izguba denarja.
Moj mož je popolno nasprotje. Ne gleda na denar in živi v trenutku. Če bi jedel takose, gre po njih, ne glede na to, kaj pravi njegov bančni račun ali kolikokrat je ta teden že jedel zunaj.
Na kratko: jaz gledam na dolgi rok, medtem ko je njegov moto: "življenje je kratko". Skupaj na nek način vzdržujeva ravnovesje (in všeč mi je, da nisva ista), a vendar si ne predstavljam, kako pogosto bi se morala prepirati, če bi se odločila za tradicionalno pot in si delila denar.
Najin zakon sva začela na neenakih osnovah.
Dvomim sicer, da katerikoli par začne skupno življenje z enakimi prehranki in plačo. Ampak mene je motilo, še posebej, ker sem tisti čas jaz bila tista, ki je imela na banki več denarja in boljšo plačo. Bi mar morala res vse svoje življenje prehranke predati naprej z največjim nasmeškom? Ja, pa kaj še.
Prav tako rada vem, da lahko poskrbim zase, če se kaj zgodi.
Svojega moža ljubim in resnično verjamem, da bova skupaj, "dokler naju smrt ne loči", a vendar nisem naivna. Pari se razidejo, partnerji umrejo, zgodi se življenje. Slišala sem že preveč zgodb o ženskah, ki so se partnerju v popolnosti predale (tako finančno kot sicer), nato pa ostale brez vsega. In vem, da je odločitev oditi iz razmerja, v katerem trpiš nasilje ali toksičen odnos, neprimerljivo lažje, ko imaš bančni račun, poln denarja, ki je samo tvoj.
Denar v najinem razmerju ni pomemben dejavnik (zaradi česar se verjetno prepirava polovico manj).
Denar je namreč eden izmed glavnih povodov za prepir (običajno takoj za seksom), v najinem svetu pa preprosto ni pomemben. Ko je kupil še eno desko za bordanje (mislim, da je to bila že osma), nisem rekla niti besedice. In prav tako je bilo z njegove strani, ko sem zapravila nekaj čez 150€ za svileno pižamo (mimogrede, res ni bila vredna svojega denarja).
Takšne stvari preprosto ne vplivajo na drugo osebo. Na nas je, da se odločimo, kako bomo služili, porabili in prihranili svoj lastni denar.
To, da imava vsak svoj denar, ohranja najino romanco pri življenju.
Kot otrok nikoli nisem razumela, zakaj je mojega očeta tisti pulover, ki mu ga je kupila mama, tako osrečil. Kaj ni bila polovica denarja tako ali tako njegova? Enako velja za romantične večerje in majhne geste ljubezni. Ker imava z možem ločene finance, mi je resnično veliko pomenilo, ko mi je za rojstni dan kupil novo opremo za tek na smučeh. In ko jaz njega peljem na večerjo ali pa plačam za hotel, prav tako nekaj pomeni.
Kako to počneva?
V resnici ni prav nič zapleteno.
- Za začetek imava vsak svoj varčevalni račun in kreditno kartico.
- Poleg tega imava tudi eno skupno kreditno kartico za vse skupne stvari.
- Prav tako si deliva stroške večjih skupnih nakupov, kot so avti, pohištvo in potovanja, na katera greva skupaj.
- Ko kateri od naju zabrede v težave, mu drugi zmeraj priskoči na pomoč.
Po zapisu Evie Carrick
Priporočamo tudi: 'Dragi moški, ženske si v resnici seks želimo veliko bolj, kot mislite'
Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi