"Niti slutila nisem, kaj bom tam našla. Pisarne so obdane s steklom, s steklenimi vrati. Ko sem prišla, sem na hodniku obstala, saj sem v odprtih steklenih vratih videla ..."
"Ne vem, kaj naj si mislim in kaj naj naredim. Zakon z možem je bil odličen, imela sva urejeno spolno življenje, en drugega sva cenila, oba skrbiva za dom in za otroka (4). Živimo izven mesta. Mož je krasen človek, spoštljiv, olikan, prijazen, ljubeč in zna pokazati svojo ljubezen, nič mu ni težko, pomaga pomoči potrebnim, skratka vedno sem bila mnenja, da sva zadela terno en z drugim, saj se res lepo dopolnjujeva.
Preberi tudi:
- Je lahko spolni odnos med dvema, ki se ne ljubita, dober? Strokovnjaki razkrivajo ...
- "Je normalno, da se moja punca s svojim bivšim VSAK DAN ..." (klic na pomoč fanta)
Oba izgledava dobro, skrbiva zase, večkrat kam odpotujemo, hodimo na izlete, se skupaj zabavamo. Midva si večkrat vzameva čas za naju, greva na večerjo, v kino ali kar tako kakšen vikend v hribe, na morje, samo, da sva skupaj in uživava en z drugim, ni pa nama težko niti, če sva sama in počneva kaj vsak zase. Mož je bil vedno nekako v središču (ženske) pozornosti, a nikoli ni dajal vtisa, da mu to ugaja, prav tako tega ni nikoli izkoriščal. Vedno sem mu lahko zaupala.
Nekaj kilometrov iz naselja, kjer živimo, v industrijski coni, ima mož manjše podjetje z nekaj zaposlenimi, gre mu dobro, je uspešen in tudi korekten delodajalec. Jaz delam drugje, oba sva se namreč strinjala, da je tako bolje za najin odnos. Pred kratkim je zaposlil absolventko pred magisterijem (26). Punca je zelo luštna, postavna in delovna. Ni me skrbelo. V začetku decembra je neko soboto zjutraj odšel od doma v pisarno, saj ga je priganjal rok za oddajo ponudbe za večji posel. Malo po tem me je njegova babica klicala, da je pripravila jabolčni zavitek in da ga lahko pridemo iskati. S hčerko sem nato šla do nje, nekaj časa sva bili tam, potem pa je mala želela ostati še pri prababici.
Jaz sem se odločila, da bom ta čas možu odpeljala zavitek v službo. Na telefon se ni javil, vendar imam ključe in kartico za odklepanje tudi jaz, prihajala sem lahko kadarkoli, večkrat sem dostavila kosila ipd. Niti slutila nisem, kaj bom tam našla. Pisarne so obdane s steklom, s steklenimi vrati. Ko sem prišla, sem na hodniku obstala, saj sem v odprtih steklenih vratih videla v odsevu dogajanje v njegovi pisarni – mož je seksal s študentko, na mizi.
Sesul se mi je svet, obrnilo mi je želodec. Sploh nisem vedela, da je tudi ona v službi. Ne vem, koliko časa sem stala tam in buljila v prizor v steklu. Nekako sem se dovolj zbrala, da sem odložila zavitek na tla in stekla ven. Vse je bilo megleno, spraševala sem se, kako nista slišala vhodnih vrat, ko sem prišla. Ko sem odpeljala, sem butnila avto v količek, to sta slišala.
Poklicala sem njegovo babico in mamo in ju prosila, če lahko hčerka ostane tisti dan in morda še čez noč pri njima. Nisem mogla domov, vozila sem se okoli, sprehajala po neobljudenih poteh, jokala, kričala … Imela sem vsaj 30 njegovih neodgovorjenih klicev. Domov sem prišla zvečer, bil je doma, sedel je na kavču z obupanim izrazom na obrazu in objokan. Opravičil se je. Rekel, da je grozen človek. Povedal, da se je zgodilo samo tokrat. Da ga je že dolgo zapeljevala in se včasih kar preveč trudila. In da ne zna razložiti, kaj se je zgodilo.
Da se kar je in da sploh ne ve, zakaj si je to v tistem trenutku zaželel, ampak, da si je, da je sam sebi ogaben, ker me je prizadel. Tudi, da je kar prišla, čeprav nikoli ne hodi ob sobotah, verjetno je videla na računalniku, da je aktiven. In potem, da itak ni ona kriva, da je sam za***, da še sam ne ve, kaj mu je bilo. Potem sem ga prosila, če lahko spakira nekaj oblačil in gre nekam, kamorkoli, k prijatelju, v hotel, ni pomembno, samo, da ga trenutno ne morem niti pogledati. In je to naredil, za nekaj dni. Od takrat sva se veliko pogovarjala, jokala, prepirala. Dekle je odpustil. Meni pa ni jasno. Ne razumem. Imela sva vse, res vse.
Ničesar mi ne očita, tudi jaz (razen tega) njemu ne morem ničesar očitati, lepo nama je bilo, najin odnos, najino/naše življenje, bili smo srečni. Tudi najin seks je bil odličen, vsak trikrat na teden, to sva še vedno počela s strastjo in obojestransko željo. Mož se ne brani in ne vali krivde na študentko ali name, prevzema odgovornost. To mi sicer veliko pomeni, vendar, ali je dovolj? Ne morem izbrisati iz glave tega prizora iz pisarne, preganja me ponoči v sanjah, podnevi. Veliko jočem, hudo mi je za hčerko, pred katero se pretvarjava, da je vse ok, kar je res težko. Mož želi, da greva nekam v tujino za nekaj dni in se posvetiva en drugemu.
Vidim, da mu je hudo, res vidim. Vendar se dnevno borim sama s sabo, svojimi občutki, sprašujem se, kje sem/sva ga polomila, razmišljam za nazaj in še vedno ne razumem. V 7 letih me nikoli ni zamikal drugi. Pa jih je bilo kar nekaj, ki so bolj ali manj odkrito izrazili to željo. Ljubim ga, bolj kot sem kdaj kogarkoli, bil je moj varen pristan, srečna sem bila, ker je bil (vsaj videti) srečen, bilo je brezpogojno, vsaj z moje strani. Zdaj pa ne vem. Verjamem mu vse, vem, da se bo potrudil, samo, kaj bo čez nekaj let? Ženske ga obletavajo vsepovsod, kaj bo, če spet pride do trenutka, ko 'ne bo vedel, kaj se mu je zgodilo in zakaj je to naredil'.
Prvič v življenju sem ljubosumna, prvič sem nesigurna, nesamozavestna, nezaupljiva, vse to je novo zame. Nisem razmišljala o ločitvi … Do danes, ko sem pomislila, kaj če ne morem preko tega. Zato to pišem. Ker me zanima, ali je upanje? Se da? Kako? Čisto sem izgubljena … Pridejo dnevi, ko sem odločena, da mu dam možnost in potem spet dnevi, ko nisem prepričana in bi najraje ga nikoli več videla. Od takrat nisem vstopila v prostore podjetja, ne zmorem. Avta še nisem dala popraviti, tudi tega ne zmorem, prav tako ne dovolim možu, da to naredi, ne vem, zakaj se te udrtine tako oklepam. Včasih se kar malo vozim okoli ali se sprehajam, hčerka pa zadnji mesec veliko časa preživi pri moji sestri, ki ima otroke, da jo vsaj malo zaščitim pred mojo žalostjo, zamišljenostjo in odmaknjenostjo. Kako si lahko pomagava?"
Zapis je bil objavljen na med.over.net
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024
