"Čeprav me je bolelo, pa to ni bilo najhujše. Namreč, ko sem svojo izkušnjo delila z dobro prijateljico, me je pustila popolnoma razočarano ..."
Pred petnajstimi leti, v mojih zgodnjih dvajsetih, sem bila spolno zlorabljena. Tistega večera se spomnim zelo dobro.
S prijateljicami smo bile v klubu, pile, plesale in pač počele vse, kar počneš v tistih brezskrbnih letih. Na neki točki sem spoznala tipa. Bil je nekoliko starejši od mene, ampak se je zdel iskreno prijazen. Kar naenkrat sva se znašla v poljubu sredi plesišča, v enem tistih trenutkov, za katerega se mi zdaj, ko gledam nazaj, zdi, da se je zgodil v nekem popolnoma drugem vesolju.
Ko je bilo glasbe konec, luči pa so naznanile, da je počasi treba domov, me je vprašal, če lahko pride z mano. Rekla sem mu, da lahko, saj sem v tistem trenutku res tako mislila.
V prijateljičini hiši, kjer sem tisto noč prespala, se mi je pridružil v postelji. Začel me je poljubljati in se me dotikati. Že po nekaj minutah je začel mojo glavo potiskati navzdol proti svojemu penisu in mi zelo očitno dal vedeti, da želi, da ga oralno zadovoljim.
Potisnila sem njegovo roko vstran in s telesom skušala pokazati, da mi ni do tega. Z vso močjo sem se upirala njegovemu pritisku, a on me je samo še bolj močno potiskal navzdol.
Takrat sem se odločila na glas reči "ne, ne želim," ampak namesto, da bi prenehal, me je ignoriral. Še naprej je potiskal mojo glavo, zdaj že precej močno, zato sem še enkrat rekla "ne".
"Daj, no," je odvrnil v tonu, ki mi je dal vedeti, da ne bo odnehal.
"To je namanj, kar lahko narediš, ne izzivaj me," je vztrajal, kot bi mu bila dolžna. Kot da si ne bi smela premisliti in reči ne.
V tistem trenutku me je postalo strah. Imela sem šele 20 let, on je bil fizično veliko večji od mene in sanjalo se mi ni, kaj naj naredim ali rečem, da bi pobegnila iz situacije, v kateri sem se znašla.
Bala sem se, da če ne bom naredila tega, kar želi, v kar me sili, me bo namesto tega prisilil v seks z njim. Zato se naslednjikrat, ko me je potisnil navzdol, nisem upirala, nisem rekla ne, preprosto sem to naredila; zdelo se mi je manjše zlo.
Nato sem zapustila posteljo, šla v prijateljičino sobo in za seboj zaklenila vrata. Naslednje jutro mi je, preden je odšel, dal poljub na obraz, zaradi katerega se mi je obrnil želodec. Nikoli več ga nisem videla.
Ta izkušnja me je spremenila iz mlade ženske, ki je zmeraj v ljudeh videla le dobro, v žensko, ki je zdaj do moških postala precej zadržana.
Čeprav me je bolelo, pa to ni bilo najhujše. Namreč, ko sem svojo izkušnjo delila z dobro prijateljico, me je pustila popolnoma razočarano.
"To ni spolna zloraba," mi je rekla.
"Rekla si mu, da lahko pride s teboj domov, kaj pa si mislila, da se bo zgodilo?" je nadaljevala.
"Lahko bi že prej šla v prijateljičino sobo in do tega nikoli ne bi prišlo. Spolna zloraba je, ko nimaš izbire, ko te nekdo napade. To ni to, kar se je zgodilo tebi," je rekla.
Njene besede so me resnično zabolele. Dolgo časa sem mislila, da se v vsem tem nekje skriva resnica in da to, kar se je zgodilo, verjetno ni bila spolna zloraba ter je šlo le za nesrečen dogodek, ki bi se mu lahko izognila.
Vsakič, ko sem na televiziji ali v filmih videla sceno s spolno zlorabo, sem se spomnila njenih besed. Tam je bilo zmeraj zelo očitno – ženska, napadena v stranski ulici, ali pa huda borba, v kateri bi žrtev kričala in naredila vse, kar je v njeni moči, da bi se iztrgala iz rok napadalca.
Nikoli ni izgledalo kot to, kar se je zgodilo meni, zato sem mislila, da ima morda moja prijateljica prav.
Nisem bila posiljena, nisem bila napadena na javnem kraju, pravzaprav sem se komajda upirala. Kako se lahko moja izkušnja opredeljuje kot posilstvo, ko pa so mnoge druge ženske doživele veliko huje? Zakaj sem sploh karkoli rekla?
Na žalost pa je prav to razlog, zakaj veliko žrtev tega ne pove na glas. Bojijo se obsojanj, kritike in pomanjkanja podpore.
Zdaj, po toliko letih poslušanja zgodb pogumnih žrtev spolnih napadov ter njihovih unikatnih in pogosto zelo različnih izkušenj, vem, da je moja spolna zloraba bila resnična.
Bila je resnična, ker definitivno ni bila soglasna – ne glede na to, kje se je zgodila in kljub temu da nisem kričala ali se fizično borila.
Pomembno je le to, da sem rekla ne in da on tega ni poslušal. Ja, tako preprosto je.
Po predlogi anonimnega zapisa
Preberi še: "Žena pravi, da sem za to, da me je prevarala, kriv JAZ" (izpoved moškega)
Priporočamo tudi: "Čeprav sem heteroseksualka, rada gledam lezbične porniče, in TO je razlog" (iskren zapis ženske)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc