Pred časom sem brskala po družbenih omrežjih in naletela na posnetek, v katerem je 30-letno dekle razlagalo o svojih izkušnjah (oziroma bolje rečeno o pomanjkanju izkušenj) v romantičnih razmerjih. Ko je svojim sledilcem začela iskreno pripovedovati o tem, da še nikoli ni bila v resnem razmerju, so me preplavila številna čustva – olajšanje, da nisem edina, empatija, ker intimno razumem njeno žalost in obup, ter skrb, ker me je bilo strah, da bodo komentarji pod posnetkom zelo negativni. In zares so bili.
"Ojoj, upam, da se to ne bo zgodilo meni. Resnično grozljivo," se je glasil prvi komentar. Drugi je nadaljeval: "Mislila sem, da je slabo, da si pri 25 letih še samski, ampak to je na čisto drugem nivoju." Skoraj vse komentatorke (večina mlade ženske) so imele en skupni strah – strah pred tem, da ne bi bile izbrane.
Razumem ta strah, saj me je preganjal vse od mojih najstniških let pa do zdaj, ko vstopam v 31. leto svojega življenja. Zdaj se je celo uresničil. Nikoli še nisem imela dolgotrajnega partnerja. Nihče me še ni vprašal, ali bi bila njegova punca, ali mi priznal, da je vame zaljubljen, ali pa me predstavil svojim staršem. To mi je povzročilo toliko stresa, da čeprav redno pišem o seksu in zmenkih, si še nikoli nisem upala priznati, kako dolgo sem že samska. Res je, da sem pridobila kar nekaj izkušenj iz neresnih zmenkov in kratkotrajnih zvez, ampak če nikoli ne izkusiš tega, da bi si nekdo želel s tabo imeti dolgotrajno zvezo, se lahko hitro počutiš nevredno, neljubljeno in na splošno zelo potrto.
Večino svojih dvajsetih, predvsem zadnjo polovico, sem se borila z velikim sovraštvom do sebe. Vse ženske, ki sem jih poznala, so izkusile ljubezen in partnerstvo. Ko so leta minevala, sem se vse bolj primerjala z njimi. Postala sem obsedena s svojimi ‘pomanjkljivostmi’ in tem, kakšno vlogo igrajo pri tem, da me pripadniki nasprotnega spola ne vidijo kot material za resno zvezo. Moj nos je prevelik, brazgotine, ki so ostale od mojih aken, so preveč opazne, moji lasje so predivji ali pa, da moj stil oblačenja ni dovolj dober.
"Vsako zavrnitev in kratko romanco sem vzela kot potrditev teorije, da sem kriva sama. Sem napačna, čudna, zoprna in nikoli prva izbira. Nikomur nisem sanjska ženska."
Čeprav se še vedno spopadam s težkimi mislimi glede moje dolgotrajne samskosti, sem nekaj utehe našla v terapiji in v tem, da sem iskrena – tako z ljudmi na internetu kot tudi z ljudmi okoli sebe. Kljub temu pa sta včasih strah in skrb lahko prevelika, zato sem se po odgovore obrnila na dve strokovnjakinji s področja seksa in psihologije. Zanimalo me je, ali bi me moralo skrbeti, da mi pri svojih 30 letih še vedno ni uspelo najti resnega partnerja. To je bolj pogosto, kot bi si morda mislila.
Ko o tem povprašam terapevtko, mi ta odgovori, da je pogosto, da se ženske znajdejo v mojem položaju, kar me močno preseneti. "To se pogosto zgodi ženskam, ki so v heteroseksualnih razmerjih," mi pove. "Če še niso bile v dolgotrajnem razmerju, jih to pogosto močno skrbi. Zdi se mi, da smo ženske dandanes prisiljene, da vedno mislimo na to, da naša biološka ura tiktaka. To je lahko zares strašljivo, zlasti za nekoga, ki se želi poročiti in imeti otroke," pove. Opaža, da se številne njene klientke spopadajo z izzivi in pritiski, ki so posledica dolgotrajne samskosti. "Ta skrb se pogosto prepleta z globokimi eksistencialnimi skrbmi o identiteti, vrednosti in smislu. Družba pogosto enači osebno vrednost s tem, da smo v razmerju, kar lahko še pomnoži strahove o neustreznosti in osamljenosti v tistih, ki so samski že dlje časa," poudari. "Samsko življenje in še posebej dolgotrajna samskost lahko pogosto sprožita refleksije o tem, kaj pomeni živeti izpopolnjeno življenje, in o tem, kaj pomeni, da živimo življenje zunaj tradicionalnih struktur razmerij."
Tudi sama sem kar nekaj časa preživela v razmišljanju o svoji kronični samskosti, zato sem jo še vprašala, kaj bi svetovala nekomu v mojem položaju. "Ostanimo s tem strahom in skrbjo ter ju pazljivo preučimo. Kaj je ta strah, kaj je ta skrb, kakšne so misli, kakšna so občutja, o čem razmišljamo? Postani radovedna. Zakaj smo ranljivi na tem področju in kaj je v njegovem središču? Raje postanimo radovedni, kot pa da želimo te občutke postaviti v drugačne okvirje. Zdi se mi, da prav to naredi večina ljudi – želijo se znebiti težkih stvari, namesto da bi postali radovedni, kaj je v njihovem središču. Želijo jih omrtvičiti ali jih izzvati in predrugačiti ter zanje ne želijo narediti prostora," pojasni.
Družba pogosto enači osebno vrednost s tem, da smo v razmerju, kar lahko še poveča strahove o neustreznosti in osamljenosti v tistih, ki so samski že dlje časa.
"Namesto da misel, da je nekaj narobe z mano, vzamemo kot absolutno resnico, to misel sprejmemo le kot eno od številnih misli, ki se nam vsakdan pletejo po glavi. Lahko vadiš, da to misel opazuješ z radovednostjo in sprejmeš njeno prisotnost, ne da bi ji dovolila, da narekuje tvoja dejanja in prepričanja," še potolaži terapevtka.
Poglejte tudi: