Veliko lažje je s prstom kazati na soseda kot sprejeti dejstvo, da odgovornost za svoje življenje nosimo v svojih rokah. Vrtimo se v začaranem krogu, kjer z javnostjo delimo svoje uspehe, pohvalimo se ob velikih dosežkih in se očem javnosti skrijemo, ko nam je najhuje.
Maja je v preteklosti tudi sama delovala na podoben način ...
"Zelo dobro vem, kako je, ko si obremenjen s strahovi in s tem, kaj si bodo drugi mislili o tebi. Skrivala sem se za lažnim nasmehom in besedami, hkrati pa je v meni vrelo od vsega balasta, ki se je nabiral skozi leta," piše Maja, prepričana, da se bo lahko v njenih besedah marsikdo prepoznal.
Družba od nas zahteva, da smo popolni, izobraženi, da imamo dobro službo in smo poročeni, starši dveh ali treh otrok, zgraditi si moramo lepo hiško z vrtom in si kupiti dober avto ter imeti psa, ki se sprehaja po lično urejeni zelenici okoli naše hiše, je iskrena.
"Kako lepo se vse to sliši! Krasna fasada, za katero pa se skriva vse drugo kot sreča in veselje."
"Ni izpolnjenosti, samo sledenje družbenim normam, kaj je nekdo dosegel. Pehanje za uspehom, prikazovanje tega, nikoli pa ne pokažemo, da nas kaj boli, da smo ranjeni, da smo nekaj ali nekoga izgubili. Ne, to je sramotno. Skrbi nas le, da ne bomo slabši od soseda.
Skrivamo se za lastnimi maskami, a le redki se vprašajo: Zakaj, zakaj je tako težko priznati, da nam je hudo, da smo doživeli poraz in padli?
Jaz sem na svoj 'zakaj' dobila čisto preprost odgovor.
Vse skupaj spat izhaja iz naše vzgoje in družbenega načina življenja. Prevzemamo vzorce in norme, ki se prenašajo iz roda v rod in le redkokdo se zave, da poleg dobrih stvari velikokrat od naših skrbnikov prevzamemo tudi tiste, ki nas na naši življenjski poti tudi ovirajo. Tako kot mnogi sem tudi sama prevzela strah pred tem, kaj si bodo o meni mislili drugi ljudje, zato sem svoje poraze dolgo časa skrivala.
"Pred okolico sem dolgo skrivala obdobje brezposelnosti, propadlo partnerstvo, nerazrešene družinske odnose in še mnoge druge osebne neuspehe."
Šele čez čas, ko sem se že začela postavljati nazaj, sem lahko sprejela, da družbene norme z menoj nimajo nič.
Ko sem začela slediti svojim sanjam, sem na pot dobila test oziroma preizkušnjo, koliko zares verjamem vase in v svoje delo.
Vsakič, ko sem imela opraviti z miselnostjo, kaj si bodo o meni mislili drugi, sem vedno imela preizkušnjo, koliko zares stojim za tem, kar sem, počnem in mislim. Velikokrat sem podlegla, a sem se hitro našla ujeto v lastno zanko. Sama sebi sem bila v breme, ko sem si vzela k srcu strah pred družbenim neodobravanjem. Mnogo simpatičnih situacij mi je pokazalo, da še nisem bila čisto tam, kjer sem mislila, da sem.
Najprej sem to radost spoznala pri svojem telesu. Prepričana sem bila, da sem ga vzljubila do konca, sprejela vse njegove pomanjkljivosti in odvečnosti, a pred časom sem ob slikah čudovitih postavnih manekenk že razmišljala o tem, kaj še moram pri sebi spremeniti. Razmišljala sem, da bom natrenirana ljudem morda bolj všeč, a sem kmalu spoznala, da je to daleč od resnice, saj me ljudje, ki si želijo moje bližine zaradi mene same sprejema točno takšno, kot sem.
Sprejemajo vse moje pomanjkljivosti, a najprej sem jih morala sprejeti sama.
"Hkrati pa sem se začela zavedati dejstva, da ljudje, ki me ne sprejemajo točno take, kot sem, ne sodijo več v moje življenje."
Tako zelo preprosto je to, saj je brezpogojno sprejemanje tisto edino pravo, ki nas dela izpolnjene in povezane v pravih ter pristnih odnosih.
Dolgo časa sem pred drugimi skrivala tudi svojo strast do dela na sebi, s katerim se ukvarjam že vrsto let. Skoraj nikomur nisem govorila o tem, ker sem se spet bala, da me ljudje ne bi sprejeli, bala sem se zavrnitve bližnjih, a sem se hkrati spet ujela v pogojevanje, prilagajanje in ugajanje.
Vedela sem, da je v moji okolici moje početje še vedno tabu, da ga ne odobrava, zato sem ga raje zamolčala. Zdaj pa sem temu končno naredila konec."
Danes Maja jasno in ponosno pove, da se ukvarja z meditacijami in z ljudmi z veseljem deli svoja spoznanja. Ni je več strah, da bi bila zavrnjena, saj ve, da ima sebe. V njeni okolici se danes pojavljajo le ljudje, ki mislijo in delajo enako.
Kazalnik, da ji je bilo mar za mnenje drugih, je bilo tudi obdobje brezposelnosti.
"Ta čas je bil zame precej naporen, ker sem bila na tem področju navajena na uspehe. Spet sem se skrila pred okolico, hkrati pa pozabila, da je okoli mene ogromno ljudi, ki so imeli enak status. A nisem bila dolgo v stanju lastnega pomilovanja, saj sem se naučila, da so lahko porazi odskočna deska v boljše življenje in da izgube pravzaprav pomenijo nove priložnosti ter nove začetke."
V tvoji zgodbi si pomembna samo ti in nihče drug, ti sporoča Maja in ti polaga na srce:
"Obdaj se z ljudmi, ki te podpirajo, so s teboj na tvoji poti navdušeni in te sprejemajo natanko tako, kot si. Druge pusti za seboj, saj jih ne potrebuješ za svoj razvoj."
Pusti strah, kaj si bodo drugi mislili o tebi. Bodi pozorna samo na lastno mnenje. Kakor boš sama mislila o sebi, tako bo o tebi mislila tudi okolica. Vse se začne in konča s tvojo lastno energijo. Ta je kot bumerang – kar damo v okolico, se nam tudi vrne. Pa saj to že veš!
Povzeto po knjigi Maje Križnar – MičnaCvetlična Izgubila sem tebe, a našla sem sebe. Maja je certificirana vaditeljica meditacije, angelska terapevtka in diplomirana agronomka. Več o njej in njenem delu pa najdeš na spletni strani micna-cvetlicna.si.
Obvezno preberi tudi iskreno izpoved: "Izgubila sem tebe, a našla sebe" (iskrena izpoved prevarane Maje)
Priporočamo tudi članek: Ljubosumje: Kdaj je lahko normalno, primerno in celo potrebno? in Kdaj se moškim zdi ženska najbolj erotična in privlačna?