Vabimo k branju ;)
"Zgodba Skrinje je zgodba, ki je prepletena z zgodbo moje družine. Ideja za trgovinico z izdelki domače obrti, ki je daljnega leta 1992 uzrla luč sveta v Vetrinjskem dvorcu, je zrasla na travniku domišlije moje mame Božice. Njena duša je imela neusahliv vir navdiha stare slovenske kulture, ki je vela iz nje v njenih besedah, slovenskih pesmih in je najverjetneje pognala iz semena folklore, ki jo je plesala kot najstnica. Moj oče ji je nekega dne, sorodnega tistemu, ko ji je na travniku nabral šopek rosnih travniških bilk, uresničil sanje o lastni trgovinici. Takrat je luč sveta ugledala ta sramežljiva deklica, do katere si prišel iz Vetrinjske ulice, v še takrat neprenovljen dvorec, po blatni poti na koncu dvorišča. Vetrinjski dvorec je bil še takrat dom mnogim stanovalcem, na koncu dvorišča pa je zraven naše trgovine domoval tudi klub z zloglasnim slovesom.
Mariborčanom se je v tej trgovinici priljubila Oma (tj. Oma z velikim Ojem, kot jaz rada rečem). Naša Oma je bila vedno zgovorna in polna zgodb ter dobrih nasvetov. Ona je postala nekakšen zaščitni znak trgovine Skrinje v njenih prvih letih, saj je na obiskovalcih pustila svoj pečat, podoben tistemu, ki so ga na Skrinjina darila odtisnili v rdeč vosek. Takrat je Skrinja zavijala svoja darila v rafijo, rjav papir, celofan in suho cvetje. To so bili dnevi ko sem v osnovnošolskih letih rada "nafehtala" nekaj denarja za sladki kornet ali pa milkšejk iz McDonaldsa. Nato pa sva s sestrično zadovoljno čepeli v ozkem skladišču trgovine in iskali zaklade. Vsi v družini so bili tako ali drugače povezani z delom v trgovini. Zraven Ome je v trgovini delala tudi moja teta. Naš dedi pa je redno vozil našo Omo v službo. Ko ji je zjutraj pomagal postavit Skrinjin voz je občasno zapeljal domov še kakšnega prežuranega najstnika v svojem Ford Escortu.
Potem je prišel za Skrinjo čas širjena. Odprla se je nova trgovina na Gosposki 28, kjer smo najprej prodajali umetniški material. To je bil del trgovine, ki je bil najbližje moji teti Dreji. Za Mariborčane smo radi organizirali predstavitve različnih ustvarjalnih tehnik ter tečaje. Slednjih se bo najbrž spomnila marsikatera Mariborčanka, ki se je želela naučiti slikati na svilo, oblikovati glino ipd. Tudi me s sestričnami smo se marsikdaj udeležile teh tečajev, najbolj pa smo uživale ko nam je teta Dreja v njeni kuhinji pripravila lonce barv in smo celo popoldne preživele v polivanju in barvanju svilnatih rutic, ki so jih nato prodajali v trgovini.
Moja mama in teta sta z zaposlenimi redno hodili na sejme v Frankfurt in Salzburg ter se tam informirali o novostih v kombinacijah barv, naročali nove artikle ter si ogledovale njihove trgovine z darili. V tem času je Skrinja postala bogatejša še za modern program daril, ki je najlepše zaživel, ko se je odprla podružnica z nazivom Ljubo doma v nakupovalnem centru City. Kuhinjski pribor in posode, nagajivi izdelki Koziola in Alessija so našli svoje mesto v teh izložbah.
Skrinja je postala v Mariboru prepoznavna ter cenjena. Mariborčani so si jo prisvojili ter jo vzljubili. Pojavile so se trgovine s podobnim programom in stilom. Vendar so dnevi največje slave minili. Najprej smo zapustili Vetrinjiski dvorec potem pa smo prodali še lokal v Cityju. Naša Oma se je upokojila, moja teta Dreja pa se je posvetila izdelavi lončkov in napisov na tablicah. Trgovina na Gosposki 28 pa je našla police za vse izdelke, ki so jih naše stranke v teh letih vzljubile. Še vedno so ljudje radi prinašali zavijati svoja darila našim aranžerkam, saj se je vedelo, da bodo upoštevale želje in zavile darila tako, da bodo prijetna za oko. Moja mama pa je za tiste, ki so jo poznali, s svojim stilom in eleganco v svojih zrelih letih, postala poosebitev gospa Skrinja. S sestro Iris so naju študijska pota vodila iz Maribora, najin oče pa je odšel po svetu že prej. Ko se je pričela kriza je tako najina mama sama pričakala viharje ter se spopadala z odločitvami o usodi trgovine. Glede na vse manjši obisk je zmanjševala tudi velikost trgovine z še vedno gorečo željo, da bi obdržala trgovino ter vse kar je pomenila njej ter tistim najbolj zvestim strankam.
Leta 2011 pa sva po nesrečnem dogodku lastnici postali jaz in moja sestra Iris. Ker sem bila še vedno globoko v študiju arhitekture sem trgovino prepustila moji bolj umetniško usmerjeni sestri, ki je že zaključila študij fotografije. Ona se je, sprva nerada nato pa z vse večjo vnemo, lotila preurejanja v smislu njene vizije lepote. S trgovino je skušala povezati še marsikateri dogodek ter želela predstaviti svojo umetniško vizijo v sosednji Galeriji, ki jo je odprla leta 2012 ob svečani otvoritvi svojih fotografij Lepotica s pomarančami. Jaz pa sem se lotila prenove dvorišča s čopičom ter oblikovanja plakatov za Skrinjo. Skrinja je postala najina posvojena hči, ki sva jo vedno poznali, vendar nikoli nisva rabli skrbeti za njo. Izkazala se je za veliko težavnejšo kot sva pričakovali.
S pridružitvijo Gosposke 28 Živim dvoriščem je Iris želela Skrinjo povezati v širši krog umetnikov in občudovalcev lepega. Hkrati pa smo želeli oživiti naše lepo dvorišče. Živa dvorišča so predvsem v času festivala Lent organizirala dogodke, ki so se odvijali tudi na dvorišču Gosposke 28. V novembru pa smo po uspešno izvedeni prenovi podhoda študentov ahitekture v sodelovanju s trgovino Tijuana ter studijem Birka prižgali še pletene lampijončke, ki bodo greli naša srca še ves december.
Pa v teh mrzlih decembrskih dneh, ko boste hiteli skozi napol zapuščeno Gosposko ulico (nekoč glavno nakupovalno ulico v Mariboru, ki jo je zdaj nadomestil nakupovalni center), se spomnite na toplo domačnost ter prijeten vonj po potpuriju, ki je vedno preveval Skrinjo, ter zavijte pri številki 28 v podhod okrašen s pletenimi lampijončki in nato desno po stopnicah, kljuka tretjih vrat. Tam vas v travnato zeleni spominjamo na prijetne dneve pomladi, vi pa boste morda na policah našli darilo primerno za vašo babico ali prijateljico. Dobrodošli v Skrinji polni zgodb!"
Te je zgodba navdušila? Če se boš v prihodnje kdaj mudila v Mariboru, zdaj veš, da gre med drugim obiskati tudi Skrinjo.
Zgodbo je zapisala Kaja Hrašovec
Fotografije: osebni arhiv Kaje Hrašovec