Raziskali smo, ali spiritualizem pozdravi žalovanje ob izgubi (izkušnja naše novinarke te bo pustila brez besed)

Medtem ko svet krpa in celi globoke rane, spiritualizem cveti bolj kot kadarkoli prej. Se lahko resnično povežemo z izgubljenimi osebami ali industrija le igra na strune naše ranljivosti in naivnosti?

Young attractive girl with magic crystal ball prophesies fate (foto: Vladimir Simovic Getty Images/Istockphoto) Vladimir Simovic Getty Images/Istockphoto
21. 11. 2021

Spokojnost ulice je ustrezala klišejskemu predmestnemu razpoloženju, zamolklo tišino je zapolnjevalo le šelestenje listov na vejah pokončnih dreves. V mojem telesu se je odvijalo diametralno nasprotje. Želodec je podlegel krčevitemu stisku, ki ga je naposled ublažil globok vdih skozi pljuča in dotik železne kljuke, s katerim sem rahlo odrinila vhodna vrata in pritisnila na zvonec.

Iz domofona se je izvil nežen pozdrav. "Vstopite." Energija moškega se je za hip zdela neopisljivo domača, celo pomirjujoča. Karakteristike njegovega obraza sem poskušala smiselno povezati v celoto, da bi mi iz že zaprašenih kotičkov spomina uspelo priklicati morebiti poznano podobo. Zaman. A popolnemu neznancu je z žametnim glasom uspelo pomiriti vsakršen dvom, ki je preplavljal moje misli.

"Neverjetno, kako podobna si očetu," prekine tok mojih misli, (ne)vede, kako bodo njegove besede vplivale name. Dejstvo je, da ni nikoli spoznal mojega očeta. Ni vedel, kakšen je bil. Moški ne ve ničesar o meni, o moji družini, niti o naši preteklosti, a obenem se zdi, da me pozna bolje kot lastni žep. Kako je to sploh mogoče?

Poiskati uteho v mediju, kot sem to storila jaz, je v zadnjem obdobju postalo zelo pogosto.

Spiritualizem, religija, osnovana na prepričanju, da duhovi preminulih oseb obstajajo, so prisotni med nami in želijo z nami stopiti v stik, je postala točka zatočišča številnih v stisko ukleščenih posameznikov. Za primerjavo – v Veliki Britaniji obstaja kar 300 spiritualističnih cerkva, njihova nacionalna zveza Spiritualists' National Union pa je od začetka pandemije zanjo zaznala izrazito povečan porast zanimanja. Že v prvih 30 dneh popolnega zaprtja države je odstotek včlanjenih v organizacijo namreč narasel za kar 325 odstotkov.

Zgodovina mojega zanimanja za spiritualizem kot prakse je dolga, saj sem v njem našla neprecenljivo oporo pri slalomski vožnji med življenjskimi preprekami. Še komaj polnoletna sem se poslovila od očeta in še danes ne mine dan, da mojih misli ne prevzame spomin na bolečo izgubo. Pokonci me drži koncept spiritualizma, ki me navdaja z upanjem, da je oče v nekakšni obliki še vedno prisoten v mojem življenju.

Iz tega vidika lahko z lahkoto razumem, zakaj se z verskim gibanjem, ki temelji na prepričanju, da se duhovi mrtvih gibljejo med nami, v tem trenutku poistovetijo številni. Med nastajanjem tega članka je svet namreč zabeležil že štiri milijone žrtev zaradi virusa covid-19. Z najmanj podvojenim številom žalujočih je razumljivo, da se ljudje v stiski podzavestno zatekajo v vero in iščejo uteho v njeni sposobnosti zagotavljanja občutka udobja ter predvsem obvladovanja življenja v času markantne zgodovinske situacije.

Po drugi strani pozna spiritualizem tako skeptike kot številne prevarante, ki človeško ranljivost izkoristijo in se na njen račun celo okoristijo. Druga dilema, ki se pojavlja, je, ali tudi če imamo možnost stika s preminulimi ljubljenimi osebami, je sploh zdravo z njimi stopiti v stik preko medija? Ali nam to le še dodatno spodkoplje jamo in nam prepreči, da sklenemo proces žalovanja?

Upravičena pomoč ali kanček upanja za zlomljene ljudi?

Tik preden sem pritisnila na zvonec svojega izbranega medija, sem se borila z naraščajočim občutkom paničnega napada. Zadela me je realnost dejanja, ki sem ga nameravala izpeljati, in telo so sočasno z vsiljenimi misli preplavljali nenadzorovani živčni impulzi. O svojem očetu sem sanjala skoraj vsako noč, vse od dneva, ko se je za vedno poslovil od nas. Od medija sem želela dobiti nekakšno potrdilo, da je zdaj na boljšem mestu.

Medija sem izbrala na podlagi nešteto prebranih mnenj in ocen njegovih nekdanjih klientov.

Samega sebe opisuje kot vizionarskega jasnovidca in medija. Za 30-minutno seanso računa 60 evrov, med katero je njegov glavni cilj stranko povezati z osebo, za katero menijo, da so jo za vedno izgubili. Vse skupaj je precej razumljivo – vsaj če ga primerjamo z zvezdniškim medijem Thomasom Johnom, ki med drugim svetuje Jennifer Lopez, Jenni Dewan in Samu Smithu, za enourno seanso pa v žep pospravi skoraj 700 ameriških zelencev in je nanj v čakalni vrsti treba potrpežljivo čakati več let. Za neučakane pride v poštev urgentna seansa, za katero je treba odšteti obilnega tisočaka.

A v igri je več kot le denar. Žalovanje je dolgotrajen in boleč proces. Daleč sem prišla pri razumevanju svoje osebne poti in obstajala je visoka stopnja tveganja, da se bo ves dosedanji trud okrevanja zaradi spodletele seanse zrušil kakor hišica iz kart. Nisem bila prepričana, ali lahko moje srce prenese še en zlom zaradi očeta. Počutila sem se ranljivo in razgaljeno, kakor da bi bili vsi strahovi, ki so prežali name, izrisani na mojem obrazu. Strahovi, ki bi lahko bili, če bi pristali v rokah napačnega strokovnjaka, izkoriščeni v njegovo korist. Zlomljeni ljudje plačujejo za kanček upanja.

Sedla sem nasproti sobe, ko je moj medij z zaprtimi očmi iztegnil dlani na kolena in globoko zajel zrak v pljuča.

Po nekaj pretečenih sekundah, ki so se zdele približek večnosti, je rezko tišino prekinilo njegovo vprašanje: "Tukaj si zaradi svojega očeta, kajne?"

Nadaljeval je z obrazložitvijo, da naju povezuje nezgrešljiva podobnost, z natančnim orisom trenutkov iz mojega otroštva in podob današnjega načina življenja. Vedel je za moje konjičke in kje smo preživljali družinske počitnice. Vedel je celo vzdevek, ki ga je oče imel zame.

Nikakršnega načina ni bilo, da bi se lahko dokopal do teh informacij in celo med seanso mu nisem ponudila ničesar oprijemljivega. Že na prvi pogled je bilo očitno, da ne gre za začetniško srečo ali amatersko napovedovanje prihodnosti, pri katerih jasnovidci kot vzvod za lovačenje strank uporabljajo vsesplošne informacije, s katerimi bi se lahko poistovetila večina.

"V veselje mi je, da je tvoj oče z nama. Njegova duša osvetljuje prostor. Pravi, da bi lahko tukaj sedel ves dan in te občudoval," mi je zaupal medij. "Neizmerno rad te ima." Ob izrečenih besedah so mi po licih zdrsele solze sreče, obraz se je raztegnil v širok, iskren nasmešek. Polurna seansa je začela spominjati na toplo odejo, ki me s širokimi rokami stiska v varen objem. "Od človeka težko pričakujemo več kot to, da živi polno življenje kakor on," mi je še zaupal z iskro v očeh. "Življenje je zajemal s polno žlico in to pričakuje tudi od tebe."

Na poti proti domu sem se počutila drugačno. Prvič po več mesecih sem v sebi začutila mirnost in občutek, da se bo vse postopoma postavilo nazaj v stare tirnice. Drži, da oče ne bo fizično prisoten, me povabil na kozarec piva v bar in mi ponudil objem, ko bi ga potrebovala, vendar je dovolj že vedenje, da je ob meni in bdi nad menoj.

Kmalu zatem sem želela rezervirati novo seanso. Zdelo se mi je, kakor da sem odkrila skrivnost, za katero ne ve nihče drug kot samo jaz. Občutek, ki sem ga lovila, je postajal zasvoljiv in lahko bi, če bi mi za hip zmanjkalo pozornosti, celo ušel izpod nadzora.

"Večina ljudi ne obišče medijev in vedeževalcev v zgodnejšem obdobju žalovanja, temveč šele po dolgotrajnem trpljenju, ko se ne morejo znebiti bremena iz preteklosti. Vse, kar si želijo, je ohraniti stik z umrlimi," pojasnjuje Felicity Carter. Kot nekdanja astrologinja je v spiritualnem svetu ter ob ljudeh, ki se ponašajo z znanjem komuniciranja z mrtvimi, preživela ogromno časa.

Pred štirimi leti je Natalija* v obdobju petih mesecev izgubila svojega soproga in sina. Po tem, ko je videla oglas, je obiskala medija in še danes ga obiskuje dvakrat tedensko – v obdobju pandemijskega zaprtja države sta obiske nadomestila prek spleta. Seanse in opomnik, da obstaja posmrtno življenje, ji vlivata moč v obdobju soočanja s posledicami tragedije.

"Prvič, ko sem se povezala s sinom, mi je medij dejal, da ni še nikoli videl tako velikega angela," se z nasmeškom spominja Natalija in pojasni, da je imel njen sin zares višino profesionalnega košarkarja. Njen medij predhodno ni imel na voljo nobenih informacij o njej in njeni družini: "Vse, kar je dejal, je bilo izredno specifično. Za stvari sva vedela le jaz in moj preminuli sin. Nekoč me je celo vprašal, ali je prstan že prispel – kmalu za tem, ko je Jakob* umrl, sem namreč naročila poseben prstan, ki bi me spominjal nanj. Nikomur nisem povedala zanj. Šlo je za tako majhne podrobnosti, da jih ne bi mogla vedeti, če ji jih ne bi prek telepatske komunikacije zaupal moj sin," je prepričana Natalija. "Z izgubo se soočam, ker verjamem v spiritualizem. Zdaj vem, da sta dobro."

Kaj medija naredi dobrega?

Mila* želi najti potrditev. V preteklosti je obiskala že kar 15 različnih medijev in skupinskih seans v želji po vzpostavitvi komunikacije s preminulo babico. "Ko sem bila povsem na tleh, sem obiskala ogromno strokovnjakov. Obiščeš jih iz dveh razlogov: občutka ranljivosti ali žalovanja. Nočem biti preslepljena samo zato, ker se želim še enkrat pogovarjati s svojo babico."

Nekateri so vse informacije interpretirali narobe in jo posledično puščali v obupu – a uspelo ji je najti pravega, ki je vedel, da je bilo njeni babici ime Marjeta* in da so jo bližnji radi klicali Mari*. "Spominjam se njene zadnje želje. Zanimalo jo je, kako bi z menoj prišla v stik in odvrnila sem ji, da bo že našla način. Res ga je.

S seanse sem prišla z občutkom zadovoljstva in vero, da je še vedno tukaj. Preizkusila sem toliko medijev samo zato, da bi videla, ali se med seboj ujemajo," pove. "Nekoč, med skupinsko seanso, sem želela le na glas zakričati, ker je bilo vse skupaj tako nekompetentno. Zbadali so sramežljivo dekle, dokler se ni naposled strinjala z vsem, kar so povedali. S tem so želeli dokazati, da imajo prav."

Tej podobne izkušnje nad industrijo spiritualizma prinašajo temen oblak in v ospredje postavljajo posameznike, ki se želijo zgolj okoristiti na račun tuje nesreče. Torej, kaj medija naredi dobrega?

Skrivnost tiči v majhnih podrobnostih. Na seanso se prijavi z lažnim imenom in med njo ne razkrivaj ničesar, kar bi te povezalo s tvojo pravo identiteto. Že samo poizvedovanje prek družbenih omrežjih lahko o posamezniku pove dovolj, da ga je mogoče zavajati že z malo artikuliranih spretnosti.

Dober medij pa zna podajati tudi takšne informacije, ki jih vesta samo posameznik in njegov preminuli bližnji. A dejavnik pri učinkoviti seansi ni le medij – je tudi posameznik in njegovo hipno mentalno stanje prebolevanja ter vpliv, ki bi ga proces posledično lahko imel nanj. Bodisi pozitiven bodisi negativen.

Ko je umrl moj oče, sem opazila sledeče: težko mi je bilo naglas spregovoriti o žalovanju in realnosti izgube. Po pogrebu sem se počutila tako, kot da bi od mene pričakovali takojšnjo vrniti v stare tirnice, da pozabim na tragedijo in predvsem, da sem normalna. Sporočila podpore so začenjala bledeti in ostala je le še ostra bolečina izgube. Dolgo sem potrebovala za sprijaznjenje, da bo žalovanje v neki formi prisotno vse življenje.

To je bilo eno izmed spoznanj, ki mi jih je ponudil The Grief Network – platforma za mlade s skupnim imenovalcem: žalovanje. Ponujajo namreč eno stvar, ki je moderni svet ne: prostor, kjer lahko odkrito spregovoriš o smrti. Verjetno je to edini prostor, kjer se lahko ljudje z občutkom mirnosti in varnosti spominjajo bližnjih. Žalovanje je namreč v družbi postalo korporatizirano. Če se z njim ne soočaš, ti predlagajo obisk strokovnjaka, nato antidepresive, ljudje pa se zaradi neprijetnosti izogibajo pogovora s teboj, dokler žalovanja ne preboliš. Spiritualizem pa je drugačen – ponuja razumevanje. Sodeč na podlagi pogostih praks v zgodovini so se ljudje k spiritualizmu vedno pogosteje zatekali v kriznih obdobjih. Po svetovni vojni in španski gripi je bilo samo v Veliki Britaniji registriranih dva tisoč spiritualnih organizacij in približno 250 tisoč njihovih privržencev.

Dodana vrednost procesa celjenja ran

Opazovati, kako se obraz medija razleze v širok nasmešek ob omembi mojega očeta, me spomni na to, kako čudovit človek je bil. Njegovi energiji je vedno uspelo zapolniti prostor do zadnjega kotička – lastnost, zaradi katere se je zasidral v srca številnih.

"Mediji neprestano govorijo o smrti, zato so eni redkih ljudi, ki se ob njenem poimenovanju ne počutijo nelagodno," še pove Natalija.

A več kot očitno je bilo, da bi jo lahko seanse posrkale vase. Želja po pridobitvi stika z očetom je bila tako močna, da bi sprva dobrohotna namera lahko prerasla v vse prej kot zdravo navado. Pomembno se je prepričati, da so obiski medijev dodana vrednost osnovnega procesa celjenja ran, in da je treba še vedno v zakup vzeti pomembnost ter učinkovitost strokovne medicinske pomoči. Kadar čutimo, da je ta potrebna, ne smemo odlašati z njo.

Žalovanje nas namreč lahko pahne v osamljen prostor, a misel na to, da duše ostajajo med nami, je pomirjujoč in pomaga preboleti. Žalostna in predvsem zaskrbljujoča plat realnosti je, da so tematike, povezane s smrtjo in žalovanjem, še vedno tabu tema v številnih kulturah. A če bomo o slednjih govorili bolj odprto in pogosteje, bo manj ljudi obiskovalo medije in tanjšalo svojo denarnico za tovrsten privilegij.

Kako pomagati žalujočemu prijatelju?

1. Zavedaj se, da je težava kompleksna

Izguba ne more biti izbrisana ali popravljena, vendar je lahko opažena in zaznana. Izogibaj se izrekanja česarkoli, kar bi mu vlilo občutek, da bi moral popraviti nepopravljivo.

2. Žalovanje pripada žalovalcu

Gre za izredno osebno izkušnjo. Bolj kot z nasvetom ga boš podprla z bližino in izkazano voljo za pogovor.

3. Dovoli, da (spre)govori

V redu je, če poslušaš brez odgovora. Samo žalovalec se bo lahko odločil, k(d)aj pomeni storiti korak naprej.

Po Predlogi Jessice Davis

Prevedla Neja Drozg,

Fotografije: Getty Images

*Imena So Zaradi Varovanja Osebnih Podatkov Spremenjena.