Nad bolečino z bolečino

Dekleti sta stari 24 in 19 let, svojih imen ne želita razkriti niti se ne poznata. Druži ju le ena skupna točka – rezanje.

24. 12. 2008

O rezanju kot načinu samo­poško­do­vanja smo v zadnjem času lahko kar precej slišali. Predvsem, ko se o tem razprav­lja v povezavi z Emo subkulturo. Dejstvo je, da problem sega tudi zunaj omenjene skupine in se z njim na žalost sooča vedno več mladih ljudi. V upanju, da bosta s svojo zgodbo pomagali, pa čeprav le enemu človeku, sta nam bili pripravljeni razkriti težko resnico svojih preteklih izkušenj. Recimo jima Liza in Dora.

Ozadje

“Imela sem čisto normalno otro­štvo, ko sem bila v osnovni šoli pa sta se starša začela kregati. Počutila sem se nemočno, onadva pa me nista več opazila. Seveda v tem smislu, da nis­ta videla, da sem v stiski. Postajala sem vedno bolj črnogleda in tudi v šoli mi je šlo slabše. Starša sta videla le slabe ocene in se nista vprašala, zakaj so takšne.’’ Dora je začela vse zadrževati v sebi in o svoji stiski ni povedali nikomur, tesnoba pa je postajala vse večja.

Kako se je začelo

“Mogoče zato, ker sem po naravi zelo živčen človek in sem kar naprej pod stresom. Tudi če vem, da se bo vse izšlo v redu, kot po navadi tudi se, me prej zagrabi panika. Velikokrat sem jokala in v sebi sem čutila ogromno bolečino. Nato sem enkrat poskusila z rezanjem. Rezilo sem vzela iz britvice za enkratno uporabo, kar je bil zame cel projekt. In sem zarezala. Na začetku so bile ureznine zelo plitke, poz­neje pa so postale tudi globlje. Bolečina, ki sem si jo sama povzročila, je premagala bolečino v meni in je bila od tiste prejšnje veliko bolj znosna.’’ Povedala je, da še danes ne ve, kje je dobila idejo oziroma kje je izvedela za tak način samopoškodovanja. Pravi pa tudi, da jo je še danes sram brazgotin, ki so ostale na rokah, bedrih in tudi prsih. “Na srečo nisem nikoli zarezala pregloboko, da bi bila v kakršnikoli nevarnosti. So se pa rane celile tudi po nekaj tednov.’’

“Nekega dne, ko sem bila v šestem razredu osnovne šole, mi je sošolka pokazala, da se reže, in mi rekla, da je to super. Mislim, da je to počela kar tako, ker se ji je zdelo fino. Sprva se mi je zdelo neumno in mi ni bilo jas­no, zakaj bi kdorkoli to počel. Potem pa sem tudi jaz poskusila. Starša sta se spet kregala, pa še druge stvari so šle narobe, in sem kupila britvice. Bilo me je neskončno strah. Kri mi je kar močno tekla, zarezala sem na bedru, saj si na roki nisem upala. Rano sem prekrila z gazo in jo zalepila ter v olajšanju zas­pala.’’ Sčasoma se je rezala povsod po telesu: celotne noge in roke, prsi, boki, stranice hrbta in celo na zadnjem delu vratu, ki so ga prekrivali lasje.

Odvisnost kot katerakoli druga

Tudi Dora pravi, da je rezanje odvisnost, saj se še danes bori z njo. “Čeprav lahko ponosno rečem, da se ne režem več, pa vsake toliko časa pomislim na to. Vsak dan se prepričujem, da tega ne potrebujem in da sem dovolj močna, da svojo stisko lahko rešim drugače.’’ Stiskanje v prsih, neskončno jokanje in občutek, da mora to bolečino nekako spraviti iz sebe, jo zdaj spremljajo že vrsto let, ampak se s pomočjo ljudi, ki jih ima rada, vsakodnevno prepriča, da se da vse rešiti drugače.

Družina in prijatelji

Dora je vse svoje težave vedno želela obdržati zase. Danes se zaveda, da je bila to največja neumnost, ki jo je lahko storila. Starša se res nista dovolj zanimala zanjo, ampak bi ji priskočila na pomoč, če bi jima le povedala. “Prijateljev tudi nisem imela veliko, saj sem imela občutek, da me ne marajo. Zato sem se bolj ali manj držala zase. Vendar so bile to samo moje negotovosti. Nisem se preveč marala, in zato sem imela fiksno idejo, da me tudi drugi ne marajo. Ureznin zelo dolgo ni nihče opazil.’’

Klic na pomoč

Jasno mi je bilo vse, kar je zdravnik povedal, z vsem sem se popolnoma strinjala, vendar so se v glavi dogajale čisto druge stvari.’’ Ko je prišlo do stiske in neznosne bolečine, se je Liza spet zatekla k rezanju. Pravi, da so bili antidepresivi, ki jih je jemala dobro leto, enako kot če bi lizala bonbončke. Obiski pri psihiatru so postajali vedno večje breme, saj ji niso prav nič pomagali in bilo ji je neprijetno razkrivati vse neprijetnosti, ki so se ji podile po glavi. Kaj kmalu je ugotovila, da ji pogovori s fantom veliko bolj pomagajo kot pa pogovor s strokovnjakom. Zato je opustila ‘zdravljenje’. “Takrat sem ugotovila, da je nekaj v meni klicalo na pomoč, in morala sem iti skozi celotno stvar s psihiatrom, da sem sploh dojela, da je vse, kar potrebujem, pogovor s človekom, ki mi je blizu in me pozna.’’

“Naslednje leto sem šla s starši na morje. Kljub stalnemu prepiranju sta namreč ostala skupaj in sta skupaj še danes. Moje vreznine so bile precej globoke in v kopalkah jih res nisem mogla skriti. Starša sta jih seveda opazila. Zagnala sta vik in krik in kar naenkrat sem imela pozornost – stalni nadzor, več, kot sem si ga kdajkoli želela. Prepričana sta bila, da se nameravam ubiti, in nista popolnoma razumela mojih problemov. Prisilila sta me, da sem začela obiskovati psihiatra.

Moje težave so se do takrat že zelo poslabšale. Dobila sem antidepresive, pomirjevala in v najhujših časih tudi uspavala. Včasih sem imela privide. V glavi se mi je mešalo in nisem mogla normalno funkcionirati. Nekajkrat sem se res hudo poškodovala in na koncu sem pristala na šivanju, saj nismo mogli ustaviti krvi. Za nekaj časa so me poslali v ‘institucijo’. To se je zgodilo dvakrat. Počutila sem se, kot da sem izginila iz sveta. Nikjer več me ni bilo.’’ Dora pravi, da je bila to grozna izkušnja, ki je ogrozila tudi njeno življenje.

Kako se je končalo

“Obljubila sem, da se bom potrudila nehati, in na koncu tudi sem.’’ Ne ve, kaj je bilo tisto, kar je teht­nico prevesilo na drugo stran, ve le, da je tudi sebi obljubila, da se ne bo nikoli več rezala, in tega se je tudi držala. “Dok­ler obljubljaš le drugim ljudem, nič ne pomaga. Obljubiti moraš predvsem sebi. Takrat si se zares odločil, da boš vložil sto odstotkov svoje energije v zdravljenje … katerekoli odvisnosti.’’ Prepričana pa je, da je imela veliko težo pri njeni odločitvi tudi bolečina, ki jo je videla v očeh ljudi okoli sebe, ki so vedeli za njene težave.

Celotna kriza je streznila Dorine starše in zelo sta se trudila, da bi jo razumela. “Drugi obisk psihiatrične ustanove je veliko pripomogel k mojemu okrevanju. Mogoče zaradi vseh pogovorov in zaradi ljudi, ki so imeli enako žalostne zgodbe kot jaz, mogoče pa sem bila preprosto izčrpana. Stalno upiranje staršem in psihiatrom me je utrudilo in nisem zmogla več.’’ Zdravljenje je potekalo veliko dlje, kot so se celile brazgotine. Pa tudi te so potrebovale kar nekaj časa. Začetne vreznine so potrebovale kakšna dva tedna, poznejše pa so potrebovale šivanje. Danes so Dorine brazgotine ogromne in jih je veliko.

In še nasvet

“Rezanje odsvetujem vsem. Ni druge poti, kot iti globlje, kar pa ni nič prijetno. To za seboj potegne tudi marsikaj drugega. Tisti, ki imajo take težave, naj si čim prej poiščejo pomoč strokovnjaka. Potem pa se morajo pripraviti na življenje iz dneva v dan.’’ Pomoč je na vsakem koraku, le poiskati jo je treba, je še dodala Dora, preden se je poslovila.

Povprašali smo strokovnjaka

Kdo se reže?

“Večinoma mladostniki.’’

Kakšne so po navadi rane in kje so?

“Najpogosteje si porežejo zapestje, podlakt, notranjo stran beder ... – tista mesta, ki so zelo občutljiva in se najlažje skrijejo. Rane so bolj ali manj površinske, včasih je z rezi oblikovan tudi kak simbol.’’

Koliko časa se rane zdravijo, so nevarne?

“Tovrstne rane praviloma niso smrtno nevarne, do večjih krvavitev pride bolj po nesreči ali po naključju. Rane se hitro zarastejo, ostanejo pa brazgotine ali vsaj lise.’’

Ali ostanejo brazgotine?

‘’Brazgotine ostanejo in so bolj ali manj vidne. Odvisno od globine vreza in morebitnega ponavljanja rezanja na istem mestu, od kašnih komplikacij (npr. vnetja, gnojenja, trganja krast) pa tudi od rezila oz. načina samopoškodovanja.’’

V kaj se rezanje lahko sprevrže?

“Lahko pride do drugih simptomov (npr. anoreksija/bulimija), v skrajnem primeru se lahko konča s samomorom, ko posameznik zareže pregloboko, ali umre zaradi česa podobnega.’’

Kje in kakšna je pomoč?

Kje naj iščejo pomoč?

“Pomoč naj iščejo zunaj družine in prijateljev. Lahko je to splošni zdravnik, če ne gre za družinskega zdravnika, včasih so dobri šolski svetovalni delavci, če niso hkrati tudi učitelji. Drugače pa psihologi, psihoterapevti …’’

Kako svetujete tistim, ki se režejo, oz. kakšno je zdravljenje?

“Prvi nasvet je poskus sprostitve napetosti na primernejši, manj grozovit način.’’

“Identifikacija človeka, ki se mu tak otrok lahko zaupa, ne da bi ga obsojal. Treba je najti osebo (laika ali strokovnjaka), ki lahko pomaga pri soočanju s povzročiteljem stiske.’’

“Če je rezanje že postalo utečen vedenjski vzorec, je potreben dalj časa trajajoči psihoterapevtski tretma, pogosto družinska psihote­rapija, včasih premestitev otroka v drugo okolje …’’

Teja Barborič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri