Zakaj sem pokopala svoje sanje o tujini? (piše Cosmo kolumnistka Anamarija Lukovac)

Odkar pomnim, sem si želela živeti v tujini. Prve na seznamu držav, ki se jih je skozi leta nabralo kar nekaj, so bile ZDA. Te je nasledila Velika Britanija, potem še Irska, Francija in Italija. Pozneje so želje postale bolj eksotične: Avstralija, Južna Afrika, Singapur.

Zakaj sem pokopala svoje sanje o tujini? (piše Cosmo kolumnistka Anamarija Lukovac) (foto: Osebni Arhiv) Osebni Arhiv
10. 11. 2019

Ko me je kdo vprašal, kaj ali kje želim delati v prihodnosti, je bil moj odgovor vedno "nekje v tujini". Niti ni bilo pomembno to, kaj bom počela, pomembno je bilo, da bom daleč stran od doma. Po mojih načrtih bi se morala ta hip vrteti med kariernimi priložnostmi v New Yorku, a na razočaranje svoje 20-letne različice, sedim v Ljubljani.

Nekateri znanci so presenečeni, ko izvejo, da me življenje za več kot tistih nekaj krajših življenjskih poglavij v tujini za daljši čas (še) ni poneslo onkraj meja naše države. Mi ni uspelo? Sem se ustrašila? Morda ... lahko bi rekli.

Najprej sem res mislila, da sem stisnila rep med noge, ko je prišel čas, da začnem uresničevati tolikokrat izrečene otroške in mladostne sanje, a sem konec maja letos o svojem grandioznem cilju pobega v zamejstvo doumela nekaj, kar me je šokiralo.

Sedela sem v krogu znancev iz Afganistana, Uzbekistana, Kazahstana, Nigerije in Turčije v soparnem lokalu na robu Istanbula, kjer sem prebila krajši del letošnjega leta. Vsi polni ambicij o tem, kako se bodo znašli, da bi pridobili vizume in se preselili vsak na svoj (idealni) košček Evrope, so me vprašali, kam bi se rada preselila jaz.

Vajena večnega naštevanja vseh vnaprej premišljenih mest in pokrajin, kjer bi želela bivati, sem ostala tiho. Nisem vedela.

Zakaj bi lagala ali povedala nekaj, v kar sem verjela nekoč, a ne tisti trenutek? Odločila sem se povedati resnico, novo resnico. Prvič. "Nikamor," sem rekla neverjetno prepričana o svojem odgovoru in tako kot njih presenetila tudi samo sebe.

Zdi se, da sem morala potovati križem sveta, da bi naposled le lahko pritrdila najljubšemu stavku babic in dedkov, ki ga morajo pripomniti prav vsakič, ko se nekdo iz družine vrne domov: "Ampak doma je najlepše, a ne?"

Ni mi všeč, da se moram strinjati z rekom, ki sem ga imela za slogan vseh zapečkarjev, ki nekaj verjamejo, ker drugega pač niso izkusili.

Pa ne, da je Slovenija tako 'nadvse' ali da bi moral biti dom sam po sebi magnet za telo in duha, ampak ne morem mimo dejstva, da smo se rodili na posebej življenju prijaznem mestu. Verjamem, da ravnovesja, ki ga tako močno potrebujem, ne bom našla nikjer drugje.

Moje vrednote ne sovpadajo s prikritimi vrednotami zahodnega sveta, kjer bi lahko karierno in finančno napredovala. Nisem namreč pripravljena živeti za delo in za uspeh ali streho nad glavo žrtvovati vsega svojega prostega časa ali s svojim delom doprinašati in podpirati brezsramno uničevanje sveta in človeštva.

Moji življenjski standardi, ki so mi jih vzgojili doma, pa za zdaj v nekih pogledih zahtevajo več od tega, kar mi lahko ponudijo države tretjega sveta, kjer se sicer počutim sproščeno in v stiku z resničnim pomenom življenja. Tako izbiram vmesno možnost in ostajam doma, kjer imam malo manj svobode, kot je morda imajo ljudje v toplih krajih, in kakšno jahto manj od tistih, ki jih zebe.

In bonus: ljudje, ki jih imam rada, so vedno blizu in ni se mi treba sprijazniti s tem, da jih bom pred smrtjo morda videla samo še ob praznikih.

Ugotovila sem, da sem bolj kot po življenju med neznanci, kariernih priložnostih ali novem življenjskem slogu, ki mi ga menda lahko ponudi samo tujina, hrepenela po idealiziranih prizorih lastnega življenja v tujini kot iz filma.

Povsem izmišljenih farsah o tem, kako se na primer pred odhodom v domnevno pisarno po večjih parkih in bolj obljudenih ulicah sprehodim do kavarne iz tujega mesta, ki jo je ustvarila moja domišljija, ali se zvečer z namišljeno družbo, ki je še ne poznam, odpravim do kulise popolnega stičišča družbenega življenja.

Takšne slike sem videla na televiziji in jih doživela na kratkih obiskih tujih mest, pozabila pa sem, da ne glede na to, kam se preselim, s sabo nesem svoje muhe in navade in da kulisa zanje sploh ni tako pomembna.

Specifične slike tega, kako bi bilo moje življenje videti v tujini, sem znala naslikati tako lepo, da sem verjela, da bo selitev zares izboljšala moje življenje, ves ta čas pa sem pozabljala, da popolno življenje že živim.

Tukaj, v malem, varnem, čistem, raznolikem, enakopravnem, bogatem prostoru, ki mu pravim dom. Tako dobrem, da ga lahko zapustim prav vsakič, ko si to zaželim, in ne zato, ker bi me pestili ekonomski, politični ali ekološki problemi. Grem pa lahko čisto povsod, ker mi potni list to dopušča.

Dejstvo, da je Zemlja dom vseh nas, namreč žal ni vedno dovolj. In če bo razlog pravi, bom šla.

Piše: Anamarija Lukovac @Lunaticpoetry

Kolumne naše Anamarije lahko prebiraš v vsaki številki revije Cosmopolitan Slovenija. ❤️

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri