Jezni najstniki
Melita Kuhar Puncko, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka, ki vodi projekt Svetovalnica, se pri svojem delu pogosto srečuje z najstniki ... in to jeznimi najstniki.
"Ko se ukvarjam in svetujem najstnikom, odkrivam, da vsi po vrsti v sebi držijo ogromne 'bazene' jeze. Govorim o tisti težki, prvinski jezi, ki pred seboj vse ruši in uničuje. Govorijo mi, da jo čutijo, kako jih preplavlja, kako jim povzroča temo pred očmi, težko dihanje in se zelo težko krotijo, da ne bi koga udarili ali kričali na ves glas. No, resnici na ljubo, večina teh najstnikov svojo jezo da ven, in sicer v obliki neprimernega vedenja in kričanja na bližnje, ki so pač najbolj pri roki, pa tudi na druge odrasle, dostikrat so to lahko tudi učitelji ali profesorji, ki si niso zgradili dovolj trdne in zdrave avtoritete.
Številne mlade ljudi v sveto jezo vrže tudi krivica, ki se jim zgodi. Za to so zelo občutljivi in se težko brzdajo, ko želijo pojasniti, zakaj so nervozni, žaljivi, agresivni, zato jih okolje običajno začuti kot 'težke' posameznike, ki hitro dobijo nalepko agresivnega ali tistega, ki kar naprej nekaj zahteva in je vedno jezen.
Pa se sprašujem, od kod vsa ta nakopičena jeza v mladih ljudeh? Ali smo za to krivi starši in drugi odrasli, ki jim s svojo neprimerno in jezno držo kažemo, kako nezadovoljni in tečni smo nad vsemi situacijami in ljudmi, v katerih vedno najdemo napake in o njih govorimo žaljivo in nespoštljivo. Otrok in pozneje najstnik nas pri tem opazuje in posluša, ne mine dolgo, ko postane sam kopija istih jeznih in nervoznih staršev. In potem se ti starši sprašujejo, kaj je z njihovim otrokom, a vase ne zmorejo pogledati in ozavestiti, da so sami tudi delni vzrok za jezno naravnanost njihovega mladostnika.
Jeza se med drugim producira tudi takrat, ko razvajeni in z vsem udobjem obdani pubertetnik pride v situacijo, ko ni več vse po njegovem. Ker tega ne razume in ni pripravljen na nikakršne kompromise, reagira jezno in srborito. Ko se vam prihodnjič zgodi kaj podobnega, dragi starši, vse spustite iz rok in svojega najstniškega otroka pozorno poslušajte, kar želi povedati, kako to pove, spoštujte njegovo mnenje in nato sami povejte svoje ter bodite pri tem jasni in argumentirani. Nekje pač moramo začeti uvajati spremembe za kakovostnejši nivo komunikacije ter zaupanja. S tem bo tudi jeza deloma izgubila svoj težki predznak. Gre za naše odraščajoče otroke in njihov osebnostni razvoj."
Več o tem tudi na www.svetovalnica.si in www.facebook.com/Svetovalnica.
