Dragi dnevnik!

16. 6. 2008

Čez dobro uro sta spet zmenjena, a ker ne moreš priklicati prijateljice, tvoje brbotajoče navdušenje pa ni primerno za kakšna druga ušesa ...

... se boš obrnila kar nanj, na svojega najbolj zvestega zaupnika – tistega, ki vse prenese, te nikoli ne sodi in ne ugovarja!

Samo tvoj svet

... te dni res nisi prav velikokrat posegala po njem, konec koncev je treba najprej živeti, da bi imela o čem pisati, ampak - kolikor se spomniš - bi moral biti nekje ... morda pa je ... tukaj? ... hm, kaj pa če si ga pozabila na pisalni mizi in ga je v roke dobila ...

Joj, ob misli na to, da mama prebira vroče zapise s tvojega zadnjega zmenka z njim. Vročina huškne po hrbtenici navzgor in na čelu se naberejo prve potne srage ... Eh, daj zberi se! Zmenek je čez dobre pol ure in res nimaš časa, da bi še enkrat skočila pod tuš ... Še dobro, da je tu Rexona Teens. Popolna osvežitev v trenutku!

Uf, poglej ga! Kaj pa počne tukaj? V omarici, kjer hraniš svojo zalogo lepotil, si ga skrivala pred radovednimi očmi še pred leti ... Ja, skrivala! Ko pa ni šlo drugače!

Če naj bi res služil svojemu namenu – in to je zapisu tvojih tudi najbolj skritih, tako lepih kot predrzno jezljivih misli, je bilo temu primerno potrebno poskrbeti za njegovo ‘varnost’. Ker, če bi brat še prenesel kakšno zbadljivko na svoj račun, oče pa bi vsaj razumel, da je šlo le za vzgib danega trenutka, je nujno, da ne pride v roke mame. Uboga mama je vse preveč občutljiva. Verjetno bi jo kar pobralo od hudega, če bi prebrala že kakšno povsem nedolžno o ...

Izdajalski zavihek

Čudno, res čudno! Kaj sploh počne tukaj, ko pa bi moral biti ... in ops, na strani zadnjih zapisov je grd zavihek, kot da se je nekomu mudilo zvezek zapreti in potisniti za Rexonine deodorante ... hm, in tale las, ujet med strani na sredini ... Mami!!!?!

Joj, dihaj, globoko dihaj! Saj se ti je že zadnjič zdelo ... tisti njen pogled, kot da ve ... Eh, nič, zdaj je, kar je! A kaj, ko te je zdaj že čisto minilo, da bi sploh še kaj zapisala vanj, ko pa v celem stanovanju ni več kotička, kamor bi te svoje zapiske sploh še lahko skrila. Da pa bi čisto prenehala s pisanjem dnevnika ...?

No, to odpade!

Dnevnik se je doslej izkazal kot najboljša protistresna terapija, kar si jih imela možnost spoznati.

Ko si pred spanjem v mislih preletela dan in v njem iskala lepe trenutke. In čeprav je tvoj dnevnik bolj ali manj pozitivno naravnan, si se vanj, včasih, tudi povsem brez zadržkov ‘spihala’. Vse kar te je jezilo in ti ni pustilo spati, si lahko izlila na papir ... in ti je odleglo! Takoj! In ko si čez teden ali dva brala te svoje zapiske, si mu bila tako zelo hvaležna. Si predstavljaš, da bi vse, kar si ‘pustila stati na papirju’ še isti trenutek povedala ali ‘esemesirala’ dotičnemu? Groza! Ne pravijo zaman, da papir prenese vse!

Ugotovila si še, da se z vsakodnevnim pisanjem mimogrede razvijaš tudi svojo kreativnost – ne le v pisanju (čeprav postaja tako očitno, da imaš s pisanjem prostih šolskih spisov pri slovenščini vsako leto manj težav), ampak tudi pri razvijanju sebi tako lastnih misli in pogledov na ljudi, svet in življenje. Tvoj dnevnik je sčasoma postal odličen pripomoček za spremljanje in spodbujanje tvoje osebne, tako čustvene kot duševne, rasti. Saj veš, kako začudena si včasih nad mislimi, ki si jih vanj zapisala že pred leti. Včasih presenečena nad modrostjo, ki si jo nisi pripisovala, drugič pa se spet ne moreš načuditi temu, kako slepa si bila takrat za bistvo stvari. No, v obeh primerih si izvedela nekaj več o sami sebi ... In to je neprecenljivo!

Odrekla se mu torej ne boš. Preveč dobrega prinaša v tvoje življenje. A problem ostaja!

Kam ga skriti?

Saj veš, kaj pravijo: Če želiš nekaj skriti, daj to tja, kjer bo vsem na očeh.

In kje bi bilo lahko to v tvojem primeru? ... hja, skrij ga na splet!

  • Zakaj ne bi začela pisati spletni dnevnik - blog?

In pomisli, dostop do dnevnika boš imela zdaj praktično vsakič, ko boš v bližini kakšnega računalnika, tako dpadejo vse tiste hude skrivalnice pred mamo, še posebej, ker ji je spletno kraljestvo še vedno španska vas.

In, konec koncev, nikoli se ne ve ... morda, ko se bo tvoj tok misli izkazal za dovolj bistrega in izvirnega, in potem, ko si boš sama morda zaželela, da izstopiš iz kokona zasebnosti in se odpreš svetu, bo iz tvojega dnevniškega bloga evoluirala prava mala e-knjiga ... a to je zdaj že nova zgodba!

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"