Kako je v resnici, ko ti koronavirus popolnoma obrne življenje (in zvezo) na glavo? Preberi spodaj!
V skoraj štirih letih zveze s fantom nikoli nisva bila v zvezi na daljavo. Pravzaprav sva bila oba strogo proti njej, saj nisva ravno vešča v pisanju sporočil, hkrati pa rada kvalitetno preživljava skupen čas čas. Oba sva tip človeka, ki rad s partnerjem dolge ure sedi na kavču in razglablja o različnih zadevah – in ne preko kamere.
Nato pa se je zgodila svetovna pandemija. In koronavirus naju je prisilil, da sva preizkusila zvezo na daljavo.
Zdaj so od začetka slučajne zveze na daljavo minili trije tedni in to se počasi že pozna na mojem splošnem počutju.
Ko sem 12. marca iz domačega New Yorka potovala v San Francisco, sem imela namen obiskati svojo družino in se še pred perzijskim novim letom vrniti nazaj. Načrt je bil takšen, da bi se teden kasneje doma dobila s fantom, ravno ob pravem času, ko se začnejo dogajati vse novoletne zabave.
A svet se je naenkrat drastično spremenil.
Ne razumite me narobe, koronavirus je takrat očitno že bil med nami, a tisti čas svet še ni postal tako apokaliptičen kot je zdaj. Države in mesta še niso silile ljudi, da prakticirajo družbeno distanciranje. Kosilo v najljubši restavraciji je bila še zmeraj opcija. Ljudje, ki niso srednješolci, večinoma še niso imeli TikTok profilov.
No, do trenutka, ko je moje letalo pristalo, je v New Yorku že bilo razglašeno 'izredno stanje'. Teden kasneje je tudi Kalifornija odredila zaprtje države. In dan kasneje je guverner New Yorka oznanil, da se bo podobno zgodilo tudi tam. Z vsakim časopisnim naslovom je postajalo vse bolj jasno, da mojemu fantu ne bo uspelo priti z letalom sem, tako kot ne meni s povratnim do New Yorka.
Če nama je bilo všeč ali ne, sva se naenkrat znašla v zvezi na daljavo.
Morda se sliši noro, a zmeraj sem bila prepričana, da če se bom kdaj znašla v zvezi na daljavo, da bo to zaradi tega, ker sem se za to zavestno odločila. Ja, moj terapevt mi je že več krat rekel, da se življenje običajno ne odvija tako, kot načrtuješ, a vendar jaz še vedno upam, da se. Sovražim idejo o nepoznanem, še posebej, ko gre za mojo zvezo, a zdaj v takšni situaciji dobesedno živim.
Vendar pa naju zveza na daljavo pod prisilo ni kar naenkrat spremenila v dve popolnoma različni osebi.
Še vedno sva ostala nevešča v pisanju sporočil in imava raje komunikacijo iz oči v oči. Najini dnevi so polni ekstremno bednih "Kako gre?" – in nato več ur kasneje – "Dobro! Pa tebi?" sporočil.
Na začetku sva imela težave tudi s pogovori preko FaceTima, saj sem se ves čas želela pogovarjati le o koronavirusu – tako močno, da najini pogovori sploh niso bili 'pogovori', ampak deljenje najnovejših informacij.
Končno mi je en dan dal vedeti, da mu gredo moje nepotrebne novice strašansko na živce. In po tem, ko sem bila naslednjih 24 ur jezna nanj, ker ni cenil mojih *zlata vrednih* informacij, ki sem mu jih prenašala, sem spoznala, da je imel v bistvu prav.
Glede na to, da sva si v načinu komunikacije enaka, so trenutki preko FaceTima pravzaprav vse, kar trenutno imava, če želiva najino zvezo ohraniti pri življenju in uspešno. In na srečo so se razvili v najino dnevno dozo veselja in normalnosti v najbolj temačnem in niti malo normalnem ali veselem času. A vendar je to le začasno.
Ta preizkus me je vsekakor prisilil k temu, da sem spoznala, da je najina zveza v resnici veliko močnejša, kot si misliva.
No, kljub temu sem zdaj že pripravljena na vrnitev v New York in skupno analiziranje naslednje resničnostne oddaje. A za zdaj nama tako uspeva in nič manj nisva zaljubljena, kot sva bila, ko sva se še lahko crkljala na mojem kavču in razglabljala o različnih stvareh.
Poleg tega pa; dajmo biti realni, oba sva zdrava in imava službo. Lahko bi bilo veliko slabše.
Po zapisu Candice Jalili
){kind=link}